Pod precejšno bledo luno, ki je razklana nekje vmes med polno in prazno, sem ozirajoč se tja v zvezdnato nebo. Tiščim se ob radiator, čeprav bi na njem raje sedel s pokrčenimi nogami (tako kot se to lahko počne na okenski polici), a se primerno širokih radiatorjev že davno ne najde več, pa tudi sam sem postal pretežak.
Potujem po datumih in obujam pripadajoče trenutke ter otožno ugotavljam, da se postajam peščena ura, ki je ni moč obrniti na glavo. Počasi in enakomerno izgubljam spomine, kakršne koli že.
K sreči jih je do neke mere le mogoče obnoviti, saj se najprej izgubi kazalec, neke vrste asociacija, na spomin, in ko se ta zopet najde se reče: „Pa res.“ In danes se je med poslušanjem petkovega dopoldanskega programa na valu dvestodva, ki ga ponavadi prespim, slišala beseda iz srednješolskih let: černozjom. (: Vedel sem, kaj pomeni, vendar se besede ne bi nikoli spomnil niti domislil.
Jon Hopkins - Light Through The Veins
Ni komentarjev:
Objavite komentar