Včasih je bilo tako (tipično otroško), da sem bil navdušen nad ljudmi, ki so znali pomežikniti na obe očesi in morda še premikati ušesa, saj sem od vsega tega znal pomežikniti le na eno oko, a ne vem več na katero.
Hoja proti šoli ali od šole po eni in isti, najverjetneje najkrajši, poti je kljub poskakovanju po robnikih, štetju korakov ali česa drugega, postajala dolgočasna, zato sem kdaj pa kdaj začel zavedno zapirati oči in pri tem ugotovil, da ena veka vedno malenkostno „prehiti“ drugo, in to je bila ravno tista, s katero še nisem znal pomežikniti.
Oči sem med potjo zavedno zapiral le toliko, da se je hitrejša veka začela premikati, druga pa še mirovala, ter dvigoval obrvi. Seveda se hitrejša veka na začetku ni povsem spustila, a sem to ponavaljal nekje dva tedna, dokler nisem dobil občutka samo te veke.
Sedaj lahko zaprem poljubno veko in ne vidim skozi, a se še vedno vidi, da sta veki povezani. Drugače opisati, kako pomežikniti na drugo oko, je precej nemogoče, saj so človeku vsi ti premiki „dani od boga“ in pač zna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar