Dogajanje negibnosti

Najbolj tipična poza te dni je ležanje na stolu; z iztegnjenimi nogami, ritjo malo bolj naprej, vratom malenkostno nazaj ter glavo navzdol; s strmenjem v neko točko nekje pod sredino zidu ali kar v prazno.

Rekli bi, da izgledam premišljajoče; čeprav se le sprašujem zakaj. Ne poznam niti približne vsebine vprašanj in odgovorov, saj ta potujejo izza mojega zavedanja, mojega dojemanja in neodvisno od moje volje.

Kasneje se ne morem znebiti občutkov prisotnosti temnozelenih in temnomodrih valovitih plošč, nekakšne kritine pod mano, na kateri se neudobno obračam in potiskam obraz v blazino. Nadaljevanje se pretaka skozi zgodbo sanj, na koncu pa čutim tekoče zrcalo v obliki trikotnika ali trpeza, ki se zadeva ob ličnici in ne more iz mene.

Zakaj (morda) vse to?

Zajel me je val nedoločnosti in spomin je postal nezanesljiv. Ko potujem po točkah spomina, si lahko tisti čas in kraj le še deloma predstavljam, čeprav lahko še vedno rekonstruiram vsako pot. Všeč mi je zmožnost kasnejšega predstavljanja vrtenja okoli objektov iz zraka; le dovolj časa jih moram opazovati, ter zmožnost potovanja po zemljevidu, ki sem ga pogledal nekaj ur nazaj, čeprav me na kraju najbolj zmedejo višinski premiki, ki na ravnem zemljevidu niso vidni.

V mislih so mi ostale takrat težke besede, ki sem si jih naučil s ponavljanjem, kar je trajalo nekaj dni v  tedenu. Ti sta pri biologiji osnovne šole bili micelij ter gastrovaskularna votlina, medtem ko sem si pri nemščini brez težav lahko zapomnil Geschwindigkeitsbegrenzung ter Naturschutzgebiet s črkovanjem vred. Kasneje na fakulteti sem imel težave z izgovorom besed implicitizacija ter intuicionistična, ampak je šlo. Je pa tako, če besedo napišem narobe (na primer so črke zamenjane), se mi takoj „zazdi,“ da je napisana narobe. Popravljam jo, dokler mi ta občutek ne izgine.

Razmikanje let je začelo delati svoje.

Kako vem?

Sanj se zavedam. V sanjah so kraji nepozabljeni in podobe tako resnično popolne, celo govor ljudi je pristen. Tudim se, da bi iz tam se česa zapomnil, na primer besede, ki bi jih lahko tukaj postavil v naslov, a sem jih že pozabil. Sanje se prekinjejo, če sem prepričan, da se stanje ne ujema z resničnostjo, na primer ta kozarec ni (še) razbit.

Zavedam se tudi prehoda med resničnostjo in sanjami, ko lahko prestavim roko, a že „gledam drugo sliko.“ 

Nazaj.

Najslabše so predstave, moji miselni posegi, ko je že ogledan grad v jeseni še zasnežen, vendar ta tam izgleda drugače in ga na primer ne morem fotografirati, tako kot si to želim, saj je sonce na napačni strani, nebo presvetlo. Potem je ena ogromna kopica napačnih povedi: neizrečenih, neustreznih, zarečenih, ki (morda) niso dosegle željenega cilja, moje predstave, in še mnogo drugega.

Ah ja.