Človek ni samo skupek biokemijskih procesov, celic, tkiv, organov in še marsičesa drugega, podobno sestavljenega iz atomov. Njegova sestava je takšna, da povzroči nastanek nečesa povsem novega, nečesa povsem neoprijemljivega. Nastane občutek zavedanja samega sebega, zmožnost premišljevanja in odločanja.
Ta občutek in zmožnosti se mu zdijo tako edinstvene in neopisljive, da se mu tudi zdi, da ne more biti ponovljiv, ampak, če se bi ustavil, posnel vsako podrobnost svoje atomske zgradbe in jo nato en meter stran brezhibno ustvaril, bi dobil sebe s popolnoma enakim spominom in življenjem.
Zavedanje tako rekoč ni nič drugega kot posledica njegove zgradbe, vendar ali lahko z zavedanjem spreminja svojo zgradbo? Da, do nekega nivoja in le nekatera območja, ki so zgrajena na način, da lahko spremenijo eno plast svoje zgradbe.
Zato sedaj, če bi vzel neke druge elemente, ki se znajo povezovati oziroma si izmenjevati podatke, in jih povezal po načrtu, ki sem ga dobil takrat, ko sem posnel vsako podrobnost človeka, bi ta sestavljanka dobila samozavest. Morda se komu zdi, da je zavedanje te sestavljanke povsem določeno vnaprej, saj je ta v bistvu že sestavljena, vendar je lahko ta zgrajena tako, da se lahko spreminja. Seveda, ne sebe v polnosti, ampak le tisti del, ki je zgrajen tako, da se lahko. Zakaj pa ne?
Na začetku sestavljanja je ta sestavljanka lahko le stroj, ki se odziva na okolje oziroma izvršuje ukaze (vnose), ki so mu zapisani na rolici papirja, ki jo stroj požira vase. Stroj lahko s časom dobiva nove elemente. Ti so mu na začetku dani, nato pa jih je mogoče ustvarjati z že zgrajenim (elementi ustvarjajo nove elemente) in neskončno ustvarjati. Stroj začne prepoznavati nove ukaze, ki mu omogočajo spreminjanje izvrševanja naslednih ukazov. Tako ukazi na rolici papirja niso več neodvisni drug od drugega, temveč je odziv na vsak nasledni ukaz odvisen od predhodnih, zato se ukazi ne izvedejo več točno tako kot je bilo začrtano na začetku.
Stroj je nadgrajen, vendar nepoznanih ukazov še vedno ne zna izvrševati. Še več, ne more poznati niti, kako naj bi jih, niti koliko jih še bo. Lahko le sluti, zato tisti, ki ni nikoli videl, ne bo nikoli občutil kakršnega koli pomanjkanja, čeprav se bo lahko zavedal (od nekega predhodnega ukaza), da je zrela jagoda rdeče barve, vendar mu to ne bo povsem nič koristilo.
Zaradi odzivov preteklosti (navad) je precej težko ali celo nemogoče povrniti prvotne odzive na ukaze, saj bi četudi majhna sprememba močno vplivala na ostale elemente, še posebno na tiste elemente, ki so sestavljeni iz elemenov, katere bi radi povrnili.
Ko elementi začno propadati ali se njihovo število zniža, se začnejo izgubljati sposobnosti, zmožnosti in odzivi. Na koncu pa še zavest.
Ni komentarjev:
Objavite komentar