Mehkoba zanesljivosti

Približno dvajset let nazaj je skupina drugače mislečih uspela prepričati primerne organe Evropske skupnosti, da so ti po prehodu v novo tisočletje sprejeli direktivo o omejevanju količine nevarnih snovi v izdelkih, poznano po štirih črkah: RoHS, ki jo morajo upoštevati vsi proizvajalci z željo po prodaji v državah Evropske ekonomske skupnosti (EEA) oziroma, če želijo „izdelek postaviti na trg.“

Ker med nevarne snovi uvrščajo tudi svinec, ga je bilo potrebno z nečim zamenjati oziroma razviti drugačne postopke. Pričeli so se kazati prvi učinki, saj so začeli odpovedovati izdelki, katerih zanesljivost je bilo njihovo ime. Ljudje so jim rekli švicarske ure. K sreči je direktiva določala izjeme, kamor sodijo izdelki, ki se uporabljajo v vojaški, letalski ter vesoljski industriji, ter telekomunikacijska in zdravstvena oprema, saj bi kakršna koli odpoved predstavljala neposredno tveganje za človeška življenja.

Poleg svinca so omejevanja deležni tudi kadmij, šestvalentni krom, živo srebro, polibromirani bifenili (PBB) in polibromirani difeniletri (PBDE).

Ker proizvajalci izdelkov in njihovih komponent praviloma ne postavljajo dodatnih proizvodnjih linij za izdelke namenjene izključno drugim trgom (naprimer Severna Amerika), kjer je uporaba svinca dovoljena, bodo tudi izdelki za druga tržišča in tudi dovoljene izjeme za EEA nekoč ustrezale direktivi, saj drugačnih izdelkov s časoma ne bo več na voljo.

Kaj nam je prinesla direktiva?

Zaradi nadomestnih alotropnih snovi, ki pod trinajstimi stopinjami Celzija začenjajo dolgoročno izgubljati svoje prevodne lastnosti, se bodo stvari kvarile hitreje – namesto pričakovanih devet let, bodo v mrazu delovale smo osem let. Stvari pa zaradi postopka izdelave niso več popravljive in jih lahko le zavržemo. Tistim, ki si vsako leto želijo novosti, je za to vseeno; za preostale je nadloga; okolje pa tega noče.

Česa direktiva ne rešuje?

Približno deset kilogramov svinca in njenega sulfata v akumulatorju vsakega avtomobila, živega srebra v sijalkah in njihovih strupenih par, kadmijevega telurida v najcenejših sončnih celicah ter živega srebra v amalgamu, ki ga ljudje s takšnimi plombami vsak dan oblizujejo.

Sedaj vemo, čemu so nekoč pralni stroji delovali več deset let, sedaj pa zadeva crkne.