Moje prve fotografije izpred več let so nastajale različno: enkrat jasno, drugič razmazano. Bolj kot so bile jasne in čiste, lepše so mi bile, kajti razmazanih nisem nikoli maral in jih še vedno ne maram, saj takšnega sveta ne vidim. Lepoti sledi trenutek. Pritisk na sprožilec odraža mojo željo po fotografiji. Če jo bi želel ustvariti čez sekundo, bi s pritiskom počakal. Ta dva razloga sta začela moje napredovanje.
Za trenutkom pridejo barve. Te morajo biti čimbolj naravne in obstojne skozi fotografije. To pomeni, da bel papir v senci ne bo bel, vendar če slučajno nanj posveti kakšen žarek, bo na obsijanem mestu ravno tako bel kot bi bil bel na soncu. Zato tudi ta sneg izgleda drugače, čeprav je takšen kot tisti obsijan.
Želje so različne; včasih mi jih uspe uresničiti, naslednjič ne. Želel sem ujeti kapljice, vendar mi ni uspelo, saj so se te v resnici veliko bolj lesketale, kot je vidno na fotografiji.
Dandanes so fotoaparati glede na stanje pred desetimi leti presenetljivo dobri, tudi tisti v telefonih. Slabih fotografij ni veliko. Je pa res, da se fotoaparati sami po sebi poslužujejo določenih tehnik oziroma trikov za doseganje boljših rezultatov. Zaradi tega je zelo težko imeti kakovostne fotografije in je bolje izbirati motive, ki jih ne najdemo v turističnih vodnikih in ki jih večina ne bo lovila vsak dan.
S kasnejšo obdelavo je mogoče fotografijo (po lastnem okusu in psihološko) še izboljšati, vendar marsikdo pretirava in slika postane kičasta. Ker mi kičasto ni všeč, teh znanj nimam, zato sliko le morda obrežem.
Na žalost pa fotografije ne znajo poustvariti vseh občutkov. Še vedno je boljše lastno dožitvetje in gledanje z lastnimi očmi. Nevarnost spolzkih letvic na lestvi je zato zelo težko povzeti. Izgledale bi le namočene.
Na koncu šteje samo vložen trud. Dobra oprema ni potrebna za dobre slike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar