Vedno bolj se mi dozdeva, da se radijske postaje raje poslužujejo pogodb (kakršnih koli že), v kateri plačujejo glede na število različnih pesmi. Zato se v enem dnevu ista pesem večkrat zvrsti in po enem tednu pesmi ne prenesem več. Ne zdržim in zamenjam. Včasih je bila takšna postaja samo ena in to tista, ki je v celem dnevu postregla z več dobre glasbe oziroma z največ desetimi različnimi pesmimi, med katerimi so bile nekatere tudi po več mesecih predvajanja še vedno novost.
A kaj ko bo druga radijska postaja prej ali slej zavrtela ravno tisto pesem, zaradi katere sem prestavil. Najde se več deset različnih postaj, a vse so si podobne. Kam je odšla izvirnost in zakaj ne more biti in preživeti ena odklonska postaja, ki se ne bi zgledovala po preostalih in bi vrtela ne tako iztrošne pesmi? Saj ne zahtevam, da se enkrat predvajana pesem nikoli več ne zavrti, ampak zdrava mera pravi, da je od enkrat na mesec do dvakrat ali trikrat na leto povsem dovolj. Seveda eno tretjino dneva prespim in takrat se lahko izživljajo, kolikor jim srce dopusti.
Kdaj pa kdaj želim slišati tudi kaj takega, malenkost drugačnega.
Parni valjak – To ni političan song
Na spletu ni nič kaj drugače. Vrhunska logika samodejnega predvajanja poskrbi, da se po pesmi A vedno zavrti še pesem B. Pogosto pa po pesmi B predlaga še pesem A in krog obupa se sklene. Ne izgleda nič drugega kot sabotaža enega in drugega izvajalca, kdo bo dosegel večje število predvajanj.
Število predvajanj je daleč od kakovosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar