Zatirane strasti

V zadnjih dveh tednih sem shujšal za dva kilograma, kar me je presenetilo glede na to, da jem veliko. Morda je krivo kolesarjenje, morda sem pojedel manj sladkarij, morda sem pred spanjem jedel samo še solato … skratka nimam utemeljitve oziroma ne najdem razloga, sem pa prepričan, da več ljudi zanima, kako shujšati kot pa to, kako se zrediti.

Moja prehrana je zahtevna oziroma sem precej izbirčen in to tako izbirčen, da se preostali sprašujejo, kaj sploh jem. Hrano delim v več kategorij in sicer: ne maram; odločil sem se, da tega ne bom jedel in jem. Zagotovo je najzanimivejša kategorija o odločitvah, česar zavestno ne jem. Sem spadajo banane, majoneza in sem uvrščam tudi hrano, ki zaradi načina priprave izgubi svoj pravi okus, to so vse jedi obdane z drobtinami, „pica“ šunka in vnaprej mleto meso. Torej dunajski zrezek, pohan sir, oslič, lazanja, solata olivier, čevapčiči in večina pic preprosto odpade.

Vsake toliko časa mi ob različnih priložnostih vzamejo kri in ob izvidu vsem dvomljivcem o moji prehrani povem, da imam vse vrednosti normalne!

Ravna krivina

Zdaj me dopoldne ni več strah, da bi kdo krožil s kosilnico na nitko ali s kakšno drugo kosilnico okrog avtomobila in ga okrasil s travo. Tako suhe trave ne pomnim; to, kar raste ni več trava, temveč slama.

Sedaj, čeprav vsakokrat, cenim vodovod — možnost, da ob vsakem trenutku priteče osvežitev … dokler zvečer na nižjeležečih krajih ne zalivajo. In cenim tudi alkaten (HDPE) … čeprav ga ti isti tudi morda uporabljajo za zalivanje.

Kal pogube

Kupil sem nov sesalec in sem pretežno zadovoljen, saj vleče nadpričakovano, ni pa prišel bogato založen z nastavki, tako da mu jih bom v prihodnje nekaj še dokupil. Edini kriterij pri nakupovanju je bil ta, da nazaj spušča zrak povsem brez vonja, in to mu tudi uspeva, saj sem namesto papirnatih vrečk izbral vrečke iz koprene (filca), za vrečko ima še „prepono“ prav tako iz filca, saj lahko (po navedbah proizvajalca) sesa tudi brez vrečk, za to prepono tik pred motorjem je še en manjši filter in v izpuh sem mu vgradil še HEPA filter.

Če se vrnem na vlek, resnično pogrešam nastavitev moči motorja, kar potem rešujem s povsem odprtim drsnikom zgoraj na ročaju, sicer krtačo preveč povleče k tlem in se ta upira premikanju. Lahko, da je to povsem normalno in je bil prejšni sesalec podhranjen. Vsekakor je bil prejšni podhranjen kar se cene tiče, saj je bil ta trikrat dražji, čeprav ima na sebi navedeno enkrat manjšo moč.

Nisem ga kupil v Sloveniji, saj izbranega modela niso imeli oziroma so se izgovarjali na predolge dobavne roke in so mi zato skušali prodati večji (predrag) model … prav pomisliti moram, kaj sploh še kupim doma. Če koga zanima proizvajalec tega, so njihovi izdelki v prepoznavni rumeni barvi (oziroma tudi temno sivi).

Snov poguma

V vsakem mesecu je nekaj dni, ko se z Luno se ne razumeva najbolje. Najprej sem to doživljal kot slučaj; torej nisem mogel zaspati in slučajno je bilo takrat zunaj tudi sveto. Sedaj (zadnjih nekaj let) mi ni potrebno več gledati ven, saj že vem, da je luna svetla. Včasih teh problemov nisem imel, me je pa takrat res večkrat „nosila luna.“

Nekoč so mi povedali, kako lahko prepoznam, ali je na nebu prvi ali zadnji krajec. Trik je zelo preprost in sicer si zadošča predstavljati črto (daljico) poleg krajca na mestu, kjer ta ni izbočen, oziroma tam, kjer je ta bolj raven, in nastane črka. Če je krajec v obliki črke c, z daljico (na neizbočeni desni strani) nastane d in je zato to drugi oziroma zadnji krajec. Če ne nastane d, potem je preostala možnost p (z daljico na levi strani) in zato prvi krajec.

Živahnost življenja

Danes sem s kolesom vred padel na ravni cesti in to že po par metrih po tem, ko sem se nanj odžejan usedel, zgolj zato, ker me je zanimalo, kako hitro lahko z mesta pospešim. Zdaj to vem in vem tudi kako se lahko to konča, zato tega ne bom več poskušal.

Ob pogledu na odrgnine mi je bilo žal samo eno: da nisem uspel zaključiti začrtane poti. Ko sem s tal pobral telefon in denarnico ter ju spustil v žep, je bil telefon zopet na tleh in takrat mi je bilo jasno, da sem si raztrgal hlače. Telefon je dobil praske, zaradi katerih imam bok cel, kar pa ne velja za okončine, na podlakti sploh manjka kože.

Znano neiskano

Po razmisleku bi bilo najbolje parafrazirati in reči, da neznosno hrepenim po porazu. Toliko o tem.

Kolesarim. Ponovno, a v omejenih količinah takoj zjutraj, da me sonce preveč ne opeče, in ni boljšega občutka kot občutek po vrnitvi domov in omehčana hoja po stopnišču z željo po tuširanju. Upam in si želim, da bom letos prekolesaril kaj več kot lani; do danes osvojenih osemdeset kilometrov in danes še štiriinštirideset. Kupil sem si tudi mast v razpršilcu in upam, da letošnjo začasno oljno pacarijo odstranim z vseh delov kolesa in namažem dele kot se šika.

Sicer pa mi kar prija jutranje „delnosanjarjenje,“ kar pomeni, da se zavedam, da sočasno sanjam in lahko premikam tudi telo oziroma čutim, kaj se dogaja naokoli — morda obstaja tudi ustreznejša beseda, ki opisuje to stanje, a je ne poznam. Pri tem mi je najbolj všeč prebiranje besedil, ki se mi znajdejo pred zaprtimi vekami … a le dokler to jadranje med sanjami in stvarnostjo na zaide in, ko se stik s stvarnostjo izgubi, potem zaslišim glasen zvok, ki me predrami. Ponavadi je ta zvok pok balona in nazadnje pok dveh desk.

Sto dvainsedemdeset

Danes je bil zanimiv in predvsem drugačen dan, ki ni potekal po začrtanih tirnicah in zaradi katerega je moje počutje enako igri tetrisa: ko se neka vrstica sestavi, ta izgine. Razlog je preprost: iskanje dovršenosti; ta pa se išče zaradi moje razvajenosti in očitno prevelike mere optimizma oziroma nezmožnosti obupanja. Trenutno mi še ni jasno, kako stvar (učinkovito) reševati. Po zaenkrat zbranih podatkih, naj bi bila težava v meni, saj sem bil jaz tisti, ki naj bi si postavil merila, vendar temu ne verjamem, ker meni jasnih meril ni. In tudi to bi lahko bil problem.

Skratka, v prvi fazi gre za problem zaupanja: komu sploh zaupati in kaj oziroma koliko. Če se dobro spomnim, obstajajo neki psihološki obrazci oziroma testi in na njem je vprašanje, vendar v tem trenutku ne vem, če sprašuje po številu zaupanja vrednih oseb, ali po številu dobrih prijateljev; zdi pa se mi, da je vprašanje zaprtega tipa in je mogoče izbrati tudi število nič, sicer, v primeru odprtega tipa, pa se itak lahko napiše nič, torej obstaja možnost ne zaupati.

V zadnjih desetih letih je v meni nastalo precej zgodbic, kar ne bi bil tolikšen problem, če ne bi bile te zgodbice med seboj povezane in vsem je skupno iskanje dovršenosti, tudi današnji, ki pa je z razliko od prejšnih bila zaupana.

Ampak to še ni vse. Zgodbice nastajajo, kar naj bi vsaka predstavljala osebo vredno zaupanja, kateri pa kasneje ne želim zaupati, ker bi zame to pomenilo poraz; dobesedno poraz. Z drugimi besedami, meni je nekaj všeč, samo zato, ker mi do tedaj ni bilo všeč. Eno veliko protislovje, ki se ga zavedam, vendar se ga ne morem rešiti.

Okus pričetka

Bil sem na enem pikniku, kjer sem jedel samo kruh in pil kokto, čeprav mi ta ni všeč, kajti nisem našel ničesar drugega pogojno užitnega. Če ne štejem stroška prevoza, sem za udeležbo zapravil dvajset evrov in si zaradi slabe prebave zagotovil naslednji dan v družbi stranišča.

Kljub temu je imel piknik več svetlih točk in najsvetlejša je bila ta, da sem izvedel, da ima človek možnost izbire svojega odziva glede na stanje. Jasno je, da se tri različni ljudje v istem stanju, npr. ko preberejo nek podatek oziroma se s čim seznanijo, odzovejo lahko povsem različno, vendar to ni vse; vsi trije ljudje si lahko izberejo svoj odziv. Vedno imajo izbiro in lahko izberejo, če si le želijo. Sliši se preprosto.

Zavedam se, da so moji odzivi občasno nesorazmerni in to me moti, saj verjamem, da lahko isto povem umirjeno, čeprav raje zdrdram. Vem tudi, da v večini primerov nimam vpliva ne glede na izrečene ali napisane besede in se bi bilo najbolje poistovetiti ter zgolj prikimavati, ampak ne, verjetno zaradi samoobrambe oziroma ogroženosti zgradim reki še tretji breg samo zase.

Torej, če sem razočaran zaradi nečesa, sem razočaran, ker sem se za to odločil. Ker danes popoldne nisem našel ene stvari, ki sem jo bil zjutraj prinesel v sobo, je bila povsem moja odločitev, da sem bil nase jezen, in ta odločitev ni prav nič pripomogla h krajšemu iskanju.

Pot barikad

Tehtam se vsak teden, kar tako iz dolgčasa, in opazujem številke. Ker se številke večajo sem si rekel, da bom sedaj upošteval svojo lahkoto in ne bom jedel kar tako iz dolgčasa.

Po enem mesecu manj vnosa hrane sem se zredil. Kako to, če pojem pol manj? Res pa je tudi, da dopoldne spijem liter vode manj, saj mi je nahrbtnik s plastenko vred padel po tleh in je počila. Slednje sem ugotovil šele po nekaj časa, ko sem zadaj začutil mokroto.

Morda pa je kriv občutek lakote tik pred spanjem … ko zopet jem.

Ozko širjenje

Tehnologija izpred petdeset in več let je bila preprosta in primitivna. Gramofon se je vrtel hitreje, če so se turbine v hidroelektrarni vrtele hitreje, čeprav se to ni dogajalo. Te slučajne spremembe so bile ali pa niso bile slišne, odvisno od poslušalca, če je ta zmožen slišati petino poltona, vendar je bil takšen gramofon za splošno rabo preprost in zato lahko cenejši.

Nikoli nisem dojel glasbene teorije, ker, pošteno povedano, nisem nikoli imel za to pretirane želje. Vse te lestvice so mi bile preveč umetne: zakaj so, zakaj jih je toliko, čemu jih je toliko in ali so to res vse.

Zadnji vodič je bil ravno o glasbi, o elektronski glasbi.

To pa me je zanimalo že od nekdaj … vendar se je izkazalo, da je bila osnova tudi te primitivna, saj so bili računalniki konec osemdesetih let priklopljeni na televizorje in so že takrat za njih obstajali vsaj trije standardi, kar je v vodiču pomenilo prvo križišče. Glasba ustvarjena v Evropi se je na opremi v Združenih državah predvajala drugače, kar vsekakor ni zaželjeno, vendar to takrat ni bilo pomembno. Pomembnejše je bilo to, da je to sploh delovalo. In premostitev teh predpostavk v današnji čas, ko je teh razlik manj, a še vedno preveč, mi je vzelo nekaj časa.

Zagotovo nisem prvi niti stoprvi, ki se je lotil te premostitve, vendar je eno razumemeti, kako stvari delujejo, in drugo, zakaj stvari sploh delujejo, in to slednje je zares težko in močno dvomim, da je prihodnost v digitalizaciji, saj ima tudi ta svoje omejitve.

Ker sem v času od mojega glasbenega izobraževanja v okviru rednega programa v osnovni in srednji šoli spoznal tudi fiziko, sem našel tudi meni dojemljive odgovore na meni nejasna vprašanja. Skratka, oktave predstavljajo celoštevilske mnogokratnike osnovne frekvence oziroma harmonske frekvence in vsaka oktava je razdeljena na dvanajst (frekvenčno neenakomernih) delov, ki sestavljajo geometrijsko zaporedje poimenovano zaporedje poltonov. Tako nekako.

Odgovor, zakaj ravno dvanajst je verjetno enako odgovoru, zakaj je ena atomska masa ravno enaka eni dvanajstini mase ogljika-12, saj sumim, da gre dogovor.

Ker večina inštrumentov izvira iz resničnosti, se te posname, vendar zadostuje samo ton ene note, ponavadi je to C-4, saj je mogoče preostale tone pridobiti s spreminjanjem hitrosti predvajanja – ideja gramofona. Če se predvaja enkrat hitreje, je frekvenca enkrat višja in sliši se C-5. Žal za neceloštevilske večkratnike na poceni opremi ni tako preprosto, sploh če se igra več različnih tonov sočasno.

Ko je bilo osvojeno predvajanje tonov, se je pričelo spoznavati efekte in efekt, ki mi zaenkrat še ne deluje najbolje se imenuje portamento, saj ne dosežem končne note v doglednem času, pri čemer ne vem, ali bi jo sploh moral doseči ali ne. Portamento je zvezno spreminjanje tona iz ene note v ton druge note. Na klavirju to tehnično ni izvedljivo, saj je vsaka tipka svoja struna, je pa na violini, če se premika prst po isti noti. Tako nekako. Obstaja tudi glissando, ki je diskretno (nezvezno) spreminjanje tona in zato izvedljiv tudi na klavirju.

Portamento je elektronsko zelo enostavno izvedljiv, saj se spreminja samo hitrost predvajanja, kar seveda predstavlja drug ton. Če pospešim spreminjanje hitrosti predvajanja, končno noto sicer dosežem, vendar dvomim, če je bil to sploh cilj skladatelja. Ker prvič, referenčno predvajanje referenčne skladbe petnajst let nazaj je moj posluh; ker drugič, moderni približek refrenčnega predvajalnika ima enako hibo in ne vem, ali je referenčen za ta efekt ali ni; ker tretjič, moderni predvajalniki zaradi svoje dovršenosti niso več referenčni.

Prezrta pozornost

Enkrat sem pisal, kako sem odkril vir vodičev, ki jih je pisal nek mariborski dijak. Tisti vodiči niso bili edino njegovo delo, temveč je ustvarjal tudi na drugem področju. Letos sem odkril še vir slednjega področja in sem se odločil, da ga za potešitev svoje radovednosti posnemam oziroma sledim vodiču, kateremu je sledil tudi on.

Najprej sem pacal en teden, nato obupal in pričel z iskanjem obvoza, ki je bil potreben, saj je med njegovim delom in mojim minilo več kot dvajset let oziroma skoraj trideset let glede na vodič oziroma vodiče, saj nisem uspel ugotoviti, kateri vodič je tisti pravi, in sem združeval znanje iz vseh, če le niso enako stvar razlagali različno.

En teden kasneje sem le iznašel premostitev tehnoloških sprememb in nadaljeval. Po štirih dneh sem prišel do spodobnega delovanja in dojel, da sem z jasnimi navodili lahko zelo uspešen, ter prišel skoraj do konca, česar pa zaradi razdvojenosti, raztrojenosti vodičev ne bom nikoli dosegel, ali pač.

Sicer pa sem včeraj, povsem slučajno, zaznal, da ne slišim dobro visokih tonov oziroma visokih frekvenc, ki sem jih včasih, kolikor se spomnim, zagotovo lahko slišal, zato to nesposobnost sedaj pripisujem svoji starosti. Žal.