Salamenska pamet

Pet let je mimo in o virusu, ki nas je pustil doma, se ne govori več. Naštevanje ukrepov je zgolj še obujanje spominov, vendar družba se obnaša drugače. Nekaj prinesejo leta, nekaj prinese tehnologija, a pri sebi opažam, da se družim manj in menim, da nisem edini. V društvu imamo čez stopetdeset članov, pri čemer se vsaj stotim ne ljubi več (sodelovati) oziroma obiščejo le letni zbor, ker se tam za članarino simbolične višine opijejo in nažrejo. Sicer imam nekaj ugodnosti iz članstva, ampak raje bi doma leže dremal. Nihče ne bi bil predsednik, nadzorni odbor pa bo konec leta odstopil, ker se denar nespamentno troši. Novih članov skoraj ni in tako ni samo tu.

To dremanje mi dobro dene, občasno tudi pogled na senco z vetrom spreminjajočo zaradi plesočih in ovirajočih listov na poti sončnih žarkov. Takrat mi ni potrebno sprejemati odločitev, razpoloženje se mi ne spreminja, kajti so tudi dnevi, katere bi najraje prespal. In zato si zaslužim proslaviti vsako malenkostno veselje.

Simpatično ljubosumje

Iskanje nogavic je del jutra. V predalu so seveda uparjene, vendar, zakaj bi jemal od tam, zakaj jih ne bi pobral iz sušila. Vsakič, ko sem tam zagrabil mehko nogavico, sem kmalu našel njen par, ki pa je imel luknjo. Ker so bile vse preostale drugačne, mi ni bilo jasno, kako ima lahko takšna povsem nova nogavica par z luknjo: „To ne more biti res, nekaj je narobe.“ Takšen par je nato bil „za doma,“ kjer luknje nihče ne vidi.

To se je ponavljajo znova in znova in tudi moj pomislek je ostal nespremenjen. Nekega jutra pa sem opazil štiri podobne si nogavice, dve povsem novi in dve z luknjo. Imel sem prav, nekaj je bilo res narobe. Vsakič sem vzel ravno napačne in slučajno se je vedno zgodilo, da na sušilu niso nikoli vse štiri skupaj obvisele. Kako sem bil nasmejan.

K razpoloženju in za boljše razpoloženje si človek lahko izbere primernejšo glasbo in zakaj bi poslušal Leonarda Cohena, zakaj ne bi eno uro vrtel Sio in njen Unstoppable. Kako malo je potrebno za lepši začetek dneva.

Vrtiljak potrditve

Občasno rad tarnam. Zadostuje mi, če gre moj pomislek, moje mnenje enkrat ven iz mene. In rad veliko govorim, čeprav sem bil kot otrok tako redkobeseden, da sem dajal občutek, da je z mano nekaj narobe. Tudi drugi radi tarnajo in tisto, kar si resnično želijo tako kot si želim jaz, je občutek, da so slišani. To bi jim rad vračal, zato bo moj prvi korak predvsem manj govoriti, drugi korak pa prisluhniti. Potem pa naprej, ker me zanima, koliko bregov bo tiha voda zdrla.

Kolač mladosti

Enkrat lansko leto sem zaključil tečaj, ki se je vlekel kar celo leto. Nanj sem se prijavil (oziroma nanj so me prijavili) po roku za prijavo in z mislijo, če mi uspe, mi uspe. Spraševal sem se, kje so bile moje misli mnogo let nazaj, ko se je ravnotakšen tečaj že izvajal in ko so ga opravljali znanci, zato te priložnosti vsekakor nisem želel zamuditi.

Po prijavi sem prejel datum sprejemnega izpita in to je bil zame po mnogih letih ponovni stik z izobraževanjem, vdihom in izdihom.

Srečoma je bilo gradivo zbrano na enem mestu in, če bi se bil tečaj, katerega nadgradnja je bil ta tečaj, izvajal po pravilih, bi bila moja naloga znanje le osvežiti. Ampak ne, predhodni tečaj se ni bil izvajal tako, zato sem moral iti od začetka. Gradivo sem pregledal in si zaradi obsežnosti naredil načrt, kako in kdaj ga nameravam predelati. Zaradi želje, izključno svoje želje, da ta tečaj opravim in v življenju še nekaj dosežem, sem za listanje in branje izkoristil vsako priložnost.

Na dan sprejemnega izpita, smo se tečajniki zbrali v dvorani, se posedli za mize, med seboj pustili po en stol prost ter pred sabo prejeli list ter zanj uro časa. Iz odzivov oziroma glasovov drugih tečajnikov ob pogledu na list sem vedel, da za učenje niso namenili toliko časa, kolikor sem ga bil vzel jaz in počutil sem se bolje. Čez nekaj dni smo prejeli rezultate. Nisem bil najboljši, sem bil pa dovolj dober, da sem prestopil prag. Tudi tisti, ki ga niso, so dobili priložnost zagovora.

Kajti tečaj, kolikor se je kasneje izkazalo, ne cilja na znanje, končna ocena pravzaprav sploh ni pomembna; cilja na osebnost: imeti željo, jo uresničiti in na to biti ponosni.

Sprejemnemu izpitu so sledila predavanja: od tri do štiri ure po četrti uri popoldne vsak delavnik razen petka vse tedne v mesecu. To ni bila le predaja znanja, to je bil tudi preizkus zavzetosti.

Po predavanju je sledil pisni izpit, na katerega sem se pripravil zopet s pregledom tekočega gradiva in s pomočjo čez stošestdeset okvirnih vprašanj, ki so si jih drugi tečajniki izpogajali. Odgovori na nekatera ta vprašanja so bili kratki, samo da ali ne, odgovori na druga kakšna poved ali dve, in na tretja že opisi postopkov ali naštevanja. Zapisal sem jih na papir in nastalo je čez sedem obojestransko popisanih listov. Te odgovore sem potem ponavljal najraje med hojo sem in tja. Izpit ni vseboval samo teh vprašanj, temveč tudi preostala (vnaprej neznana) vprašanja.

Pri sebi sem opazil, da je zapisovanje za pomnjenje učinkovito; ne tipkanje, še manj pa branje. Bistvo je v lastnoročnem zapisovanju. Takrat sem začutil, kako je postala moja roka za pisanje štorasta, in zagledal, kako izgleda moja povsem druga pisava, ampak z ošiljenim svinčnikom je uspevalo.

Na dan pisnega izpita je bil v dvorani že viden upad števila tečajnikov. To je bil preizkus predanosti. Tisti, ki so prišli, tisti so ga opravili.

Za izpitom je bilo potrebno izdelati pisni izdelek (seminarska naloga). Dana je bila téma oziroma dani so bili okvirji, določena je bila naslovnica in elementi kazala. Na spletu sem iskal primere takšnih izdelkov, a sem jih našel manj kot imam na eni roki prstov in imam še vseh pet. Po začetni zaustavitvi navdušenja oziroma razumevanja je na koncu nastalo več kot dvajset strani. To je bil preizkus iznajdljivosti.

Po oddanem pisnem izdelku so prišle na spored praktične vaje, ki so se izvajale tri sobote in tri nedelje. To je bil preizkus odrekanja, saj je bila za njih zahtevana in na njih beležena prisotnost.

S prijavnimi listi oziroma z doseženimi točkami na vajah so nas, tečajnike, prijavili na razpisan rok za zaključni izpit. Zaključni izpit je bil sestavljen iz praktičnega in ustnega dela.

Praktični del je trajal vsaj šest ur, da smo tisti tečajniki, ki še nismo obupali, prikazali sebe v simulirani nalogi. Tisti dan občutka za čas nisem imel; tudi občutka za prepotenost ne, kajti šele ob zaključku sem ugotovil, da sta znoj in temperatura poskrbela, da se mi je barva flomastra, s katerim je bila podpisana notranjost obleke, prenesla na kožo. Vse na meni je bilo dodobra napojeno. Nekoliko sem bil zmeden, saj določenih dejavnikov ni bilo mogoče simulirati in jih zato nisem mogel zaznati, ampak so mi le pomagali. Sacher torte sicer nimam rad, ampak na kosilu sredi tistega dne, sem jo z snedel z užitkom. To je bil preizkus sodelovanja, vztrajnosti in odgovornosti.

Kakšen mesec za tem je sledil še ustni del, kjer je potrebno pravilno odgovoriti na večino naključno izbranih vprašanj. Želeli so, da si vzamemo čas in na vprašanja pripravimo odgovore, vendar sem jim odvrnil: „Kar znam, znam, več od tega ne bom znal,“ in kot prvi poskusil srečo. Ni mi šlo. Kot vsakič do sedaj, ne glede na snov, vedno poznam najbolj obsežne odgovore in rešim najbolj zahtevne naloge, tu pa tako kratkega odgovora kot je „večje do povečane“ nisem poznal. Ne samo, da nisem vedel odgovora, nisem vedel, da bi se tega sploh bil učil. Če bi bilo to preverjanje iz angleščine, bi izbral odgovor not given. Kasneje se je izkazalo, da sem na to stran v gradivu pozabil. Odgovor je bil tam, le jaz sem ga spregledal.

Kot vedno, se takšnih dogodkov najbolj zapomnim. Torej najbolje vem tisto, česar nikoli nisem vedel. Torej, če mi je karkoli kadarkoli ostalo v spominu, so bili to trenutki neznanja oziroma svojih zadreg.

Ustni del je vsak tečajnik opravljal ločeno in kot v šoli nekoč smo si ob vrnitvi izmenjali vprašanja ter si medseboj čestitali. Uspešnost je bila razvidna že na daleč, kajti kazal jo je vsak nasmeh. To ni bil preizkus sreče, to je bil okus uspeha in okusili smo ga vsi.

Če povzamem, bilo je vznemirajoče popotovanje do novih izkušenj in poznanj, izpolnjujoč teambuilding od negotovosti do odrešitve. Če me sedaj kdorkoli neposredno vpraša, katera so bila vprašanja, kaj točno se je počelo, mu tega ne bom izdal. Čar je v izkušnji, čar je v neznanem, čar je v tem, da je človek v tem in to doživlja. Pristop k tečaju priporočam, a sama odločitev ostaja v domeni posameznika. Z veseljem bodrim in z veseljem pomagam.

Letos je bila podelitev, a potrdila o uspešnem zaključku tečaja si še nisem odnesel domov. Veselim se namreč naslednjega leta; pričetka nadaljevanja, novih izzivov in novega zmagoslavja z visoko dvignjenima rokama, s stisnjenima pestma (da, tako čuden je orodnik dvojine), z nasmehom in mislijo, da zmorem.

Skratka, posameznik se za svojo srečo ne sme opirati na tisto ali tistega, nad čimer nima vpliva oziroma nadzora oziroma še krajše v pregovoru, vsak je svoje sreče kovač.

Otvoritvena zgodba

Bil je fotoaparat na film za štiriindvajset oziroma šestintrideset posnetkov, ob vstavljanju tega v temì pa še za tri posnetke več. Ko je bil film razvit, se je nastale fotografije vložilo v tematski album – to sem rad počel. Večino časa so bili albumi zaprti tako kot knjige, poleg katerih so bili pospravljeni. Pregledovalo se jih je priložnostno za obujanje spominov.

Dvajset let kasneje je fotoaparat, tako kot budilka, koledar …, spremenil obliko in za pretežno večino obstaja le še kot ena izmed ikon na telefonu. Tudi albumi nimajo več ne platnic ne listov; vse fotografije so zvezno posejane na časovno premico. Spominov se ne obuja več, spomine se deli. Današnje vprašanje je, čemu se fotografije (podatke) deli, oziroma bolje, kaj z deljenjem sporočamo.

Glede na količino objavljenih fotografij, vsebino in načinom – tu mislim predvsem na medij – postavljam prvo domnevo o poveličevanju samega sebe ter drugo domnevo o zbujanju nevoščljivosti. Za primer odpiram album, ki bo jeseni dopolnil dvajset let, in prilagam dve fotografiji.

Namen prve fotografije je zajeti iznajdljivost, kako podpreti projektor. Projektor je mogoče po višini nastavljiti le spredaj, saj se ta ponavadi nahaja nižje od platna, ko ga je potrebno usmeriti navzgor, v tem primeru pa je bilo platno nižje. Druga fotografija pa prikazuje Urško Žolnir, takrat bolj izpostavljeno športno osebnost, podobno kot so sedaj to naši kolesarji, smučarski skakalci ter košerkaš, in ja, njo sem videl v živo. Sem zato nekaj več? Ste krivi ker vas tam ni bilo? Ali lahko z deljenjem sporočim kaj drugega? Delili so večnamenske kajzerice s smetano slovenskega športa.

Zato ne delim, ne želim biti velik, ne želim zbujati nevoščljivosti. Kar sem storil zase, sem storil zame. Če sem dve leti nazaj pridobil licenco, katero sem želel pridobiti sedemnajst let pred tem, je sedaj ta licenca le en kartonček na polici. Zanjo ve komisija, izdajatelj in jaz. Kazal ga bom upravičencem, le za to je. Ne vem, ali jo bom kdaj koristil, mogoče. Časi se spreminjajo, imetnikov je vse manj in nekoč bi bila uporabnejša.

Nikoli nisem imel želje biti izpostavljen. Tudi zdaj je nimam. Mnenje drugih o meni ne šteje toliko kot mnenje o sebi. Ne želim, da so drugi ponosni na moje dosežke, če na njih še sam nisem. Energija izvira iz mene. Sestavljen sem iz dveh delov; dela, ki narekuje oziroma načrtuje, in dela, ki izvaja. Če sem slabe volje, sem slabe volje, ker izvedba ni šla po načrtu, in židane volje, ko gre izvedba po načrtu. Raje izpolnjujem želje drugim, saj moram za odobritev najprej prepričati samega sebe. In kako mi odleže, ko opustim svoj načrt. Skratka, če sem sprt, sem sprt sam s sabo zaradi sebe.

Drugi to opazijo, opazijo nekaj drugačnega. Vsekakor opazijo, da so v mojem življenju prvi, prvi pred mano, modus kongruence.

Omamljen rožmarin

Naučil sem se odpiranja jogurtovega lončka stran od sebe, da se ne onečedim. Nisem se pa še naučil rezanja stran od sebe, da se ne urežem.

In tu je še tretja stvar, izjemna tretja stvar. Ne vem, kako naj jo ubesedilim; od krohota mi zmanjkuje sape in upam, da ne izdahnem. Včeraj so s pogledi iskali mačke, jaz pa sem mislil na smetanovo strjenko za tri evre in pol, s površine avtomobila odstranjeval ostanke lepila s krpo napojeno z nitro razredčilom in spuščal glasove sreče.

Napev slepih

Občutek skrbi mi s časom peša; ko je bilo kolo še novo, sem pazil nanj, ob koncu sezone pa ga zvrnil na bok, saj sem ga bil naslonil na vrata, jaz pa sem nato ta vrata odprl od znotraj, nevedoč kaj je na drugi strani. Kako sem bil jezen nase! Dve leti kasneje sem ga naslonil, šel naokoli in med svojim vračanjem videl, kako mi ga je veter ponovno prevrnil na bok. Spet sem si pripisoval kritike. Zdaj mi je lažje, zdaj ga zaradi rabe oziroma obrabe povijam že s trakovi in vso nekdanje prizadevanje je manj vredno.

Ampak prizadevanje je vedno prisotno; ni mi povsem vseeno, če mi otroci, ki se na dvorišču med sabo lovijo, na avtomobilu odlomijo ogledala, zvrnejo to ali ono. Lahko bi si pokril oči in zatisnil ušesa ter se nasmejal, ko bi si rekel, da je za vse to kriv sosedov maček. Nasmejal bi se zaradi spomina na dopustovanje pred dvanajstimi leti, ko je bil za prevrnjene steklenice alkolnih pijač naslednje jutro obtožen maček, ki ga nihče ni ne poznal ne videl, a bilo je verodostojno.

Poglavitno vprašanje je, koliko se sploh vznemirjati. Skušam upoštevati izkušnje oziroma zmožnosti svojega vpliva. Na primeru to pomeni, da si ob gneči na cesti rečem, da nad stanjem nimam vpliva in moja dejanja oziroma razmišljanja ne bodo ničesar spremenila, kajti naučil sem se, da bližnjice niso bile nikoli krajše. Pogosto se moram prepustiti toku, ker drugega toka pač ni. Enako je z zamujanjem; lahko hitim, tvegam, mogoče uspem, a vem, da je jutri nov dan.

Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.

Mraz malodušja

Dvonivojsko preverjanje – modni pristop grenitve razpoloženja, ker v nujnosti ne deluje in naslednji dan še kar ne. Sporočilo ni bilo dostavljeno, četudi je bilo že drugič odposlano. To ni bilo prvič. Prvič, pred leti, sem nekako v tisti nuji uspel s telefonskim klicem doseči, da so mi dodali še drugo telefonsko število, katero pa sedaj nisem mogel izbrati za prejem sporočila. Z vztrajnostjo oziroma s poskušanjem mi je drugi dan le uspelo vstopiti brez kakršnega dodatnega preverjanja in tako, da še meni ni jasno kako. Za nameček pa jim je težko priznati, da imajo težavo oni.

Trg zgodovine

En dan sem mimogrede smuknil v prodajalno rabljenih oziroma obnovljenih stvari. Stolčki, mizica, na njej oranžen pisalni stroj ter rdeč telefon … Saj imajo, precej imajo, ampak v vsem tem nisem videl drugega kot prizorišča za snemanje oziroma vir pripomočkov za poustvarjanje preteklosti na odru neke predstave. Vsi ti predmeti zame nimajo nikakršne zgodbe. Kaj mi bo ta šalčka, ta krožniček, ta videokaseta … zakaj ne bi bila tista šalčka, tisti krožniček … zakaj bi sploh kaj bilo.

Že tako imam dovolj navlake, preveč navlake. Če si kaj želim, je to mikroskop, sicer ne z veliko povečavo – toliko da razločim desetinko milimetra v bleščeči, zrcalasti okolici, vendar takšen, da ga je mogoče pričvrstiti na rob mize ali steno in povleči k sebi ali odriniti stran oziroma ga uprabljati kot namizno svetilko – pod objektivom ni ničesar, vendar ga zaenkrat nimam kam trajno namestiti, začasne oziroma vedno–v–napoto rešitve pa si ne želim.

Začuda so v prodajalni imeli tudi gramofonske plošče. Tega sprva nisem opazil, dokler tam ni neko dekle po njih vprašalo, saj so bile zložene v pohištveni omarici dnevne sobe. Motiti je nisem želel, dodatno pa sem se tolažil; kar je bilo zanimivega, so že pobrali, nekega blaženega odrešenja ali česar koli drugega pa tudi ne bom doživel. Še na tiste, ki jih imam, nisem položil igle že vsaj dve leti, zagotovo tudi več.

Po moje je tako, lažje dostopno manj cenjeno.

Spomina piš

Takšen čas, mogoče je bil celo prvi maj, nekje tri ali štiri leta nazaj v času množičnega širjenja okužbe, sem se peljal na vlaku, katerega je gnala parna lokomotiva na premog. Izpostavil bi tri stvari.

Vonj premoga je tako izrazit in značilen kot vonj konoplje med sprehodom v parku. Ko se ga oziroma se jo zavoha, se točno ve, za kaj gre. Temu sledi dim, ki se vali glede na veter. Ko se lokomotiva pelje v smeri vetra, je vožnja užitek. Ko pa se smer spremeni in lokomotiva pelje nasproti vetra, dim nese v vagone in vožnja niti pod razno ni več uživanje. Ker se v dimu znajejo tudi ogorki oziroma iskre, ti v ustih ustvarijo ogaben okus, zato se je v izogib temu bolje peljati s pogledom nazaj. Zadnja, tretja, stvar pa je izviren izkoristek tudi odpadne oziroma izkoriščene pare, zaradi katere se lokomotiva oglaša „čuha–puha.“

Lokomotiva ni nič drugega kot parni stroj s kotlom, ventilom in valjem z batom, ki žene kolo.

Cev iz ventila (prekat za izkoriščeno paro) je speljana na dno dimnika in, ko para zapusti valj, bušne v dimnik in skupaj z dimom zapusti dimnik. Ker en obrat pogonskega kolesa pomeni dva hoda bata (polnjenje in praznenje valja), para useka enkrat na obrat oziroma dvakrat na obrat (dva valja, en za levo kolo, drugi za desno, neenakomerno). Hitrejša vožnja pomeni več obratov, pogostejše zapuščanje dima iz dimnika in višjo frekvenco buhanja. Ko se dotok pare v dimnik zapre, v dimniku nastane podtlak, ki povleče svež zrak pri kurišču, kar pripomore k višji temperaturi gorenja.

To pa ni vse. S porabo pare se v parnem kotlu porablja tudi (še ne uparjena) voda, zato jo je potrebno nenehno dovajati iz rezervoarja. Ker je v kotlu para pod pritiskom in ta pritiska na vodo, je potrebno svežo vodo vbrizgati. Črpalka za vbrizg tako kot tudi piščalka deluje na paro in v izvedbi te lokomotive izkorišča Venturijev učinek, zato se jo imenuje parni injektor. Sodeč na strojevodjino vzhičenost pri razkazovanju in razlaganju tega sestavnega dela, smatram, da je ta injektor najpomembneši del lokomotive.