sobota, 28. junij 2025

Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

petek, 27. junij 2025

Tozadevni biljeter

Včeraj sem pomoje prodal najvrednejši kos svoje krame, ga skrbno zapakiral, na škatlo nalepil še naslovnico in ga zjutraj po dežju poslal na Poljsko. Če bo šlo vse po sreči, torej če bo krama brez poškodb prispela in bo tam še delovala, to pomeni šesto petdeset evrov zame, pri čemer sem imel še petnajst evrov stroškov za poštnino; ostale drobnarije, kot na primer škatla, mehurčkast ovoj in ostali ekstrudirani polimeri, so bili pri roki; seveda, ko sem jih seveda našel. Bilo bi še več, a je posrednik zase zadržal malo čez sto evrov.

V zadnjih desetih letih so se moji izračuni poenostavili in dobili poleg enoto evro. Še vedno hranim svoje izračune, ki so nastali med učenjem, in jih bom zavrgel, kajti ti so zgolj brezglave čačkarije na „šmirpapirju,“ katere nastanek je terjal dovolj časa, da sem se ob ustvarjanju tudi kaj (za oceno) zapomnil. Sedaj čečkam z besedami, iz katerih sestavim naslove zadnjih nekaj objav.

Prvotni oleander je presajen v zemljo, drugi – dodatni oleander je v vodi že pognal koreninici; z lovorikovci veselja ne bo. Naslednji teden moram na avtomobilu obvezno zamenjati zavorne ploščice in zavorna koluta na prednjih kolesih, kajti na prednjem desnem ni več oblog in drgne jeklo ob jeklo. Po rdečkasto-rjavih prašnih ostankih na platiščih smatram, da se tam iskri.

ponedeljek, 23. junij 2025

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.

petek, 20. junij 2025

Vrata svetlobe

Rad imam ljudi, ki se zavedajo svojih besed in mi ne govorijo, da me niso videli že sto let, saj se potem počutim obvezujoče njih popraviti, da se nismo videli le dve leti in pol. Saj vem, da se temu tako reče, ampak če vedo, kako mi je ime in kako izgledam, pričakujem, da vedo tudi nekaj takega, in nisem in ne bom jezen, če zgrešijo leto ali dve.
– zapisano prvega avgusta 2016

Vesel sem, da tehnologija, miselnosti ljudi napreduje in da imamo sedaj precej brezalkoholnih piv ter tudi zvarkov teh z okusom nečesa drugega. Želim si, da bi ljudje zamenjali svoje pivo s temi nadomestki. Jasno bo okus drugačen, saj v njih ni alkohola, in tudi ne bo posledic.

Razen ob pretiravanju, kajti vsaj tisti z okusom vsebujejo precej sladkorja. Za predstavo en liter, torej dve enoti običajenega pakiranja, vsebujeta do okrog tri četrtine teže manjše čokolade sladkorja, kar dene dobro ob delu, ob popoldanskem poležavanju pa dolgoročno ne. Nekoliko manj to velja za vodo z okusom. V litru svoje nedolžne prosojnosti kot navadna voda ta skriva štirideset gramov sladkorja. To znaša osem vrečkic ob kavi.

V sezoni pred poletjem je splošna želja izgubiti nekaj kilogramov in navidezno najlažji način (brez naprezanja) je stradanje do omotičnosti, tresenja in ostalih posledic hipoglikemije, ki se na srečo zaradi uživanja vod z okusom ne pripeti. Moje mnenje je; pijte navadno vodo, prehranjujete se običajno (naporu primerno) in nekaj migajte (lahko je le sprehod zjutraj ali zvečer). Letos migam nekoliko več, ker torte in kremne rezine niso običajnost slehernega dne.

sreda, 18. junij 2025

Kraval v maneži

Ko se mi ne ljubi vstati, ležim, pričakovno kakopak, in ob tem razmišljam čemu ležim, če vem, da dlje kot ležim bolj me bo okostje bolelo in vstanem …

Ponovil sem traso izped tedna in tisti breg sploh ni tako grozen. Človek se le preganjati ne sme. Po drugi strani pa v tej vročini lesenijo možgani. Kako težko si je zapomniti besedilo pesmice, kot na primer huda mravljica, pa tudi slovenske (zimzelene) popevke in ostale ponarodele pesmi, kot na primer Lipa zelenela je. Ob opravilih so ljudje prepevali, zdaj pa so časi drugačni in jaz z idejo, da bi kdaj odgovoril z besedilom: „O jaz pa ne, kako sva si različna.“

torek, 10. junij 2025

Grof komunale

Danes imam občutek in še kar ga imam, da je danes nedelja.
– zapisano četrtega maja 2019

Po šestih letih mi ni več jasno, zakaj sem imel takšen občutek. Četrti maj omenjenega leta je bila šele sobota in tretji maj petek, torej delavni dan. Mogoče je bil pa dopust. Kakorkoli že, ta blog ima desetino vseh objav še neobjavjenih in, ker sem v pisanje že vložil nekaj truda, si bom vzel čas in jih dokončal.

Danes, desetega junija, je bil izlet v kraj, za katerega sem smerokaz mimogrede zagledal lansko leto. Česar pa takrat nisem opazil, je breg izza ovinka poleg smerokaza. Karal sem se: „Če mi je težko, mi je težko zaradi sebe, predvsem zaradi svojih želj“ in tuhtal, da umetna inteligenca ne bo nikoli trpela, ne bo nikoli doživljala in ne bo nikoli živela. Pot se je po strmem klancu odvijala točno tako, kot sem si jo bil pogledal včeraj, razen tam, kjer si je nisem bil pogledal. No, tam je pomagal potok, saj ta teče vedno navzdol, zato bo dolvodno tekla tudi cesta poleg. Ves trud je bil vsaj dvakrat poplačan, kajti spust je bil daljši od pričakovanja.

Na vrtu te dni zorijo jagode, vendar niti dve pesti na dan mi ne odmakneta čokolade stran. Čokolada še vedno ohranja svoj čar.

ponedeljek, 9. junij 2025

Vizija iluzije

Steblo rastline z nekaj listi se odreže s čistim rezom, odstrani spodnje liste, da ostanejo le kolenca (popki), in se ga postavi v vodo tako, da je teh nekaj kolenc pod njeno gladino. Pa je resnično tako preprosto?

V prvem poskusu sem vzel rez lovorikovca in rez oleandra. Po enem tednu je rez lovorikovca pognal nekaj novih listov in bil presenečen, da je to mogoče zgolj z vodo, po treh tednih pa so prvotni listi začeli spreminjati barvo na rjavo in rastlina je propadla. Z rezom oleandra prvi mesec ni bilo nič, potem sem ga prestavil iz stekleničke v plastenkico in zamenjal vodo. Po enem tednu je pognal koreninico in po dveh tednih je koreninic precej.

V drugem poskusu sem vzel tri reze lovorikovca in rez lovorja. Rez lovorja je v prvem tednu ovel. Z lovorikovci po dvajsetih dneh ni sprememb na bolje, enemu se stanje slabša. Namesto lovorja je sedaj v plastenkici bilka gozdne jagode s tremi značilnimi listki.

Cilj je seveda vzgojiti fotinijo, ki je precej podobna lovorikovcu, a ima rdečkaste liste.

nedelja, 8. junij 2025

Šepetajoča neslišnost

Imam še tako odlično zamisel in dovršeno izvedbo, vendar če vse ostane le pri meni, je ničvredno. In tako je, ker mojem delu za načrtovanje in delu za izvedbo manjka del za trženje. V moji osebnosti tega dela ni, ker ga nisem nikoli razvil. Nisem ga razvil, ker je pri trženju vpletenih več oseb, jaz pa medosebnega stika nikoli nisem maral, ker me je preganjalo vprašanje, kaj si drugi misijo o meni, dodatno pa so osebe večinoma „vame rinile“ oziroma sem jih tako doživljal. Tudi nastopanja (pred neznanim občinstvom) nisem maral, temu sem se trudil izogibati in odločitve so bile tako naravnane.

Kakšneje sem sicer ugotovil, da nastopanje ni tako grozno, spoznal mnogo ljudi ter prejel tudi pohvale.

Ne trži se samo blago in storitve, trži se tudi oseba sama, za napredovanje, za novo službo. Tržniki so pri tem uspešnejši, čeprav njihovo „blago“ ni nujno vrhunsko in ga ne uspejo prodati vsem, ampak ga vsaj prodajo. Smatram, da precej sposobnih ljudi opravlja svoje delo bolje, kot so zanj plačani, vendar so jim bolje plačana delovna mesta zasedli ravno tržniki s svojimi obljubami. Na primer, za isto stopnjo izobrazbe sem bil na drugem delovnem mestu za četrtino bolje plačan kot na prvem in bi ostal bolje plačan, četudi bi se izšolal za višjo stopnjo izobrazbe na prvem delovnem mestu.

Šel sem skozi gradivo, kolikor ga mi je ostalo od študija, vključno z domačimi nalogami in predstavitvami, in lahko rečem, da sem od šole naprej na dopustu.

Kot vidim, sem se držal načela o omejeni količini besedila. Pod točko za 21. stoletje bi dodal, da se ukvarjam z vzgojo rastlin. Zanima me, če se mi bodo v senčnem predelu vrta prijele sadike gozdnih jagod. Zemlja po sipkosti ni podobna tisti iz gozda, vendar če bo poskus spodletel, bom iz gozda prinesel tudi to.

Šel sem skozi še drugo „gradivo“ in opažam, da dolgovezim.

sreda, 4. junij 2025

Mišljenjski delikt

Nekaj sem si naredil, pozabil sem kaj in kdaj, morda sem se le udaril. In, ker bolečnina po nekaj tednih ni popustila, sem se naročil (oziroma so me naročili) na slikanje z magnetno resonanco.

Pogoj za preiskavo je odsotnost vseh magnetnih (oziroma kovinskih) gradnikov v telesu. Ker nisem imel še nikakršne poškodbe ali operacije, nisem imel omejitev. Najprej sem se preoblekel v dano haljo, podpisal izjavo, odgovoril na vprašanje o delu telesa za slikanje in nato stopil proti napravi. Moje prvo vprašanje ob pogledu na mizo (to je podstavek oziroma ležišče), je bilo, kje bom imel glavo oziroma kako naj se nanjo uležem. Ko mi je nastavil vzglavnik, mi je bilo takoj jasno.

Ko je mizo spustil, sem se nanjo usedel in se zasukal. Bil sem previsoko, se popravil, nato bil prenizko in poslej končno z glavo na blazini. Po navodilih sem moral svoj položaj na mizi še dvakrat popraviti in, ko sem bil kolikor toliko v zahtevani prisilni drži, me je podložil, založil in obtežil. Naročil mi je, naj bom čimbolj pri miru, jaz pa sem ga vprašal, koliko dolgo bo vse trajalo. Dobil sem odgovor, se takoj vprašal, če bom lahko miroval tako dolgo, in v dlan žepek z zrakom za stisk v nujnem primeru. Nato me je z mizo vred pomaknil v votlino. Angleški izraz za značilen kolobar z votlino oziroma krof z luknjo te naprave je gantry, kar bi se lahko prevedlo v portal.

Tam sem videl, kako globoka oziroma dolga je votlina te naprave. Gledal sem navzgor, si v svetli utesnjeni notranjosti našel piko in začel strmeti vanjo. Po začetnem tonu se je pričel ropot. Ta je bil glasen, ni bil pa preglasen. Občasno ga je zmanjkalo in po vsakem premor je zvenel nekoliko drugače.

Moje misli so bile sprva osredotočene na minute, koliko dolgo bo trajala ta večnost. Čutil sem pospeške premika mize, pomikal sem se po milimetrih, spreminjala se je smer pomika, občasno sem zamižal in zatem v notranjosti votline iskal nove pike. Pod obteženim zapestjem sem čutil svoj srčni utrip, zavedal sem se svojega dihanja in misli so bile osredotočene na moj del telesa. Bilo je kot na jogi, le položaj telesa tega ni bil vajen.

Osmi premor je bil daljši in po njem ni bilo več ropota. Takrat so odprli vrata, pomaknili mizo iz votline in me razbremenili, jaz pa sem postal slabe volje, ker je pol ure te večnosti tako hitro preminulo.