Ali so nekdanja slovenska dela slovenskih avtorjev slovnično nepravilna? In, ali smemo uporabiti sporne besede iz nekdanjih slovenskih del v sedanjem času? Ali je opoldne ali poludne? Kakorkoli že, oba – tako urni kot minutni kazalec – bosta poravnana. In, ko več nista, zakaj urni kazalec ni uren?
„Prosim, ne spuščajmo se v ugibanja. Ali se lahko v razpravi omejimo na dejstva?“
Danes ima vrabec anarhist slab dan. Spanec je bil slab, ampak to ne zadostuje za slab dan. To ime ni naključno izbrano, temveč je slučajno pobrano iz Cankarjevega romana, na katerega se je sklicevala stran v enem izmed Toporišičevih učbenikov slovenskega jezika, katerega sem včeraj prelistaval med pospravljenjem. Te učbenike imam v spodnjem predalu dnevne sobe poleg zgibank in zemljevida po avstrijski Koroški.
Vrabec, tako kot v zgodbi, cepeta sem in tja, živi v svojem svetu neodločnosti, svetu dilem, trilem in poljubno–mnogo–lem. Hrepeni po informacijah, po katerih ne sprašuje, ker bi se s tem izdal. Vrabec je odkril svojevrsten občutek. Ta občutek mu omogoča „branje“ ljudi. Čeprav se to zdi težko verjetno, je preprosto razložljivo in povsem logično, vendar, kot je to običajno v strokovnih člankih, so podrobnosti prepuščene bralcu. Pomembne so besede, predvsem slovnično število, v katerem se te znajdejo, ter povezovanje in vrednotenje. Te besede niso nujno izrečene, so tudi napisane; kdo jih je tudi pustil v kakšni knjižnici. Takoj za tem je obnašanje, predvsem to kažejo pogledi.
Ker sem pred kratkim ugotovil, da nekateri ljudje na začetku vedno vprašajo: „Kako si?“, sem na pričetke začel postajati pozoren. Nekateri ljudje dejansko ne znajo začeti pogovora drugače, četudi želijo povedati nekaj povsem drugega. Nikoli ne sprašujem, kako kdo je, ker to že vem.
Če se sedaj vrnem na tiste besede, ki jih nisem mogel izreči in jih še kar nisem izrekel. Nisem jih mogel izreči, saj bi se s tem izdal. To je vse. Zaradi razpleta slučajnosti mi jih tudi ni potrebno. Zgodba se je pričela v četrtek zvečer, ko sem bežno opazil televizijski oglas trgovske verige o ponudbi ročnega električnega orodja. Ker to orodje hitro poide ter ga ni v redni ponudbi, sem se najprej prestrašil, da so ljudje že vse pobrali, a glede na izkušnje vem, da so to dejansko ne zgodi, zato sem si naročil, da odidem naslednji dan to kupit. Naslednji dan, po delavniku pa sem na to povsem pozabil. Spomnil sem se šele v drugem predelu mesta med čakanjem na vključitev v promet in zaradi gneče obisk prestavil na danes.
Danes sem se zategadelj odpravil po nakupih. Tam, pred trgovino sem pomislil, da bi tudi bilo dobro vzeti še vrečko čokoladic z arašidi za izredno nujne potrebe po sladkorju.
Po vstopu skozi vrata trgovine sem se takoj usmeril proti košari, kjer je ponavadi zloženo ročno orodje in tam pograbil eno od treh škatel. Torej tisto, kar hitro pograbijo, so imeli še četrti dan. Zatem sem šel proti polici, kjer imajo ponavadi vrečke z omenjenimi čokoladicami, a teh ali podobnih tam ni bilo. Zaokrožil sem še dvakrat po trgovini in nato še bolj pregledoval ter pri polici s kruhom opazil odgovor na svoje letošnje vprašanje. Ne, ni povezano s kruhom, niti ne vem, kaj je bilo tam na polici. Mogoče paštete.
Enkrat do dvakrat na leto sem na vaški veselici; mogoče po dolžnosti, mogoče zaradi obveznosti, vsekakor pa ne po svoji želji. Kakorkoli že, vsako leto eni in isti ljudje, ena in ista drhal ter en sam cilj.
Ko sem to opazil, sem pomislil na gospoda Bitiča. To je tisti gospod iz mogoče devetnajstega stoletja, o katerem je že pisal Josip Jurčič in bi napisel še nekaj več, če bi omenil še pivo.
Kakšen mora biti človek, da popije količino, ki jo je natočil nad oznako v kozarcu, iz kozarca, katerega nato postreže gostu.
Rad imam vzorce; v njih rad iščem nered, saj z razglabljanjem skušam razumeti vzroke. To niso vzorci iz tlakovcev, vzorci v grafikah ali zvoku. To so vzorci vedênja ljudi.
Med vzorci vedênja prednjači vzorec védenja. Takšni ljudje po eni strani jamrajo, da ničesar ne vedo, hkrati pa tudi nimajo želje po tem, da bi zvedeli, četudi jih nihče ali nič ne omejujeje. To je popolnoma enako kot stradanje ob založeni mizi. Zakaj?
Za odgovor na večno vprašanje, kdaj so najboljša leta, ne potrebujem več razmišljati, kajti zame so bila to leta okrog sedemnajstega leta, čeprav takrat ne bi bil takšnega mnenja. Takrat sem želel, da bi ta leta čimprej minila.
Časa takrat nisem dodobra izkoristil, počutil sem se zastrt, čeprav vem, da obstaja za opis tedanjega razpoloženja primernejša beseda, vendar se je ne spomnim. Sedaj sem drugačen, nekoliko, z nekoliko drugačnim značajem. Sedaj mi manjkajo izzivi. Ne kakršni koli izzivi, temveč zgolj takšni, da se sam sebi dokažem; da zmorem in se pri tem ne dolgočasim.
Ko sem letos prekolesaril vse postavljene cilje, me je kolesarjenje preprosto minilo. Za letošnji klanec izza ovinka, nad katerim sem prvič omahoval, sem se odločil še dvakrat, čeprav ni bilo lahko. Konec avgusta sem ponovil poskus in v enem dnevu s kolesom obiskal šestnajst občin, kar je naneslo malenkost čez stopetdeset kilometrov oziroma največ dosedaj. Ponovno sem prišel z enajstimi muhami na krmilu na Bohor in se z njega spustil v sedmih minutah, čeprav sem si lansko leto rekel, da nanj ne grem več.
En izziv sem si prestavil na naslednje leto; ta pravi: prekolesari dvesto kilometrov v enem dnevu, vendar je pri tem najtežje zaposliti glavo, kajti prej ali slej začnem razmišljati o prihodnosti oziroma kako ravnati, ko se zgodi to ali tisto, če se bo ali če se to ne bo zgodilo. Ko to odmislim, začnem razmišljati o tem, kako kaj narediti in kdaj. Zakaj o tem ne razmišljam ob pravem času na pravem mestu?
V najboljših letih so bili izzivi drugačni. Takrat sem moral drugim dokazati, da zmorem – da se lahko naučim. Vse je bilo znano, začrtano in nisem razmišljal, če se bo kaj zgodilo, ker se je vedno zgodilo.
Ali se bom kdaj predal oziroma končal z izzivi in kdaj?
Obujam spomine, pri čemer ugotavljam, da sem kljub svojemu dokaj dobremu pomnenju veliko že pozabil.
V prvem letniku fakultete sem po predavanjih oziroma vajah redno obiskoval pretežno eno oziroma skoraj gotovo le restavracijo na obrobju Ljubljane, saj je bila tam hrana okusna, količina precejšnja, postrežba hitra in cenovno ugodna. S študentskim bonom in z manj kot z dvema evroma doplačila so prinesli juho, kdaj tudi jušnik, glavno jed, pehar kruha, solato, sladico poleg še treh decilitrov džusa (polovica vode in preostankom pomarančnega sok). Redno obiskovanje oziroma zvestobo je opazila tamkajšna ekipa oziroma natakarji in brez zadržkov lahko rečem, da smo se poznali. Uspeli so prepoznati navade in doma so se mi začeli kopičiti njihovi papirnati prtički.
Meseci so minevali, po zimi je prišla pomlad in tam se je odprla terasa, vzdušje je bilo še boljše, vendar sem se konec naslednjega leta preselil na drug konec Ljubljane. Obiskov je bilo manj in na kremaste sladice sem pozabil. Tudi kruha drugje niso več prinašali.
Glede na prebrana mnenja na spletu o tej restavraciji, je nimam namena ponovno obiskati. Mogoče se je lastništvo spremenilo, mogoče je ekipa povsem druga, mogoče je od vsega ostalo le ime in njen kraj ob Ljubljanici. Zagotovo pa ne bo mogoče poustvariti takratnega vzdušja. Časi so pač drugi.
Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.
Napetost ostaja.
