Gledam televizijo; ne, gledam ljudi, ki gledajo televizijo. Mogoče jih zanimajo dogodki tekočega dneva, morda nimajo drugega dela in s tem preganjajo svoj dolgčas, a ni dneva brez politike. Vprašal sem se, kakšna bi bila politika, če se z njo novinarji in ostali posredovalci (informacij) ne bi ukvarjali; politiko bi preprosto prezrli. Ali bi se politiki še vedno toliko blatili med sabo, če bi vedeli, da se s politiko ukvarjajo samo še tisti, ki imajo to željo, sleherniki pa ne?
Ali bi ljudje (toliko) spremljali šport, če ga mediji ne bi izpostavljali? Koliko ljudi bi se še zanimalo za dirko po Franciji, če v njej ne bi bilo slovenskih ljudi? Koliko več ljudi bi spremljalo nogometno prvenstvo, če bi se naši uvrstili?
Mediji omogočajo propagando, vplivajo na prepričanja, čustva in védenje ljudi oziroma oblikujejo njihovo predstavo o resničnosti. Ali si človek izbere najboljšega nogometaša sveta, ker si ga je izbral na podlagi svojega vrednotenja ali ker tako misli večina? Moč množic.
Je naše življenje zaradi medijev boljše? Ne, meni ni. Večina tiskanih oziroma spisanih izdaj ne morem brati, saj obtičim že v naslovu. Ti so spisani tako, da človek iz njih ničesar ne izve. Namerno, da bi ljudje brali, česar pa se mi ne ljubi. S tem sem se sprijaznil, sicer zgolj preletim naslove in vse, kar mi je pomembno je informacija, ali se bodo goriva naslednji dan pocenila ali podražila.
Zamujam kaj? Marsikaj, vendar ničesar, zaradi česar bi imel slabo vest. Ta teden sem prvič videl in tudi izvedel, da tudi bankomati podpirajo brezstične kartice, kar so pri nas pričeli vpeljavati devet let nazaj. Pozdrave izza devetih gora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar