Na police se postavljajo stvari. Najpogosteje se tam znajdejo tiste, ki komu nekaj pomenijo ali ga na nekaj spomnijo, vendar se na police lahko odložijo tudi nepotrebne stvari.
Ena takšna stvar, pripadajoča drugi skupini, je tudi kovanec oziroma žeton za ljubljanski mestni promet, ki je bil kupljen v paru v še vedno rumeni pločevinasti šklatli v Rožni Dolini. Zgodba vredna osemdeset centov pa gre takole.
Bil je dan namenjen meni, da se pozanimam, kako je in kako bo na faksu, in tisti dan sem prišel v Ljubljano, a ne vem več kako. Zagotavljam le, da nisem šel z avtobusom. Po uri ali morda dveh poslušanja na fakulteti, kjer me je zaradi verjetno vključene klime precej zeblo, na katero sem se kasneje tisto leto tudi vpisal, sem sedel pod sončnim dnem na klopci ob dovozni poti dijaškega doma na Viču ter pil sok iz kartonaste embalaže, znotraj prevlečene s slojem aluminja, velikosti litra in pol, ki sem jo kupil v tamkaj najbližji trgovini pred semaforjem. Zagotovo je imel okus po hruškah, manj verjetno marelic.
Poklical sem prijatelja, ki je tisto leto začel študirati, sicer na drugem faksu, in katerega sem spoznal na taboru v Mariboru pred petimi leti. Ta mi je rekel, da je doma v Rožni Dolini, nato pa sem pomislil, kako naj do tja pridem, saj Ljubljane tako natančno še ne poznam, tam pa tudi nisem še bil. Naročil mi je, naj prečkam široko cesto in železniško progo. Ko sem prehodil zebro, sem prečkal cesto, ki je kasneje dobila tržaško ime ter se znašel pred garažami oziroma, točneje, mnogimi temnimi garažnimi vrati. Spet sem ga poklical, da mi je odgovoril, naj pod progo poiščem podhod in res, nasproti garaž, na drugi strani ulice in ravno prav desno, da se ga ni takoj videlo, je bil skrit tunel. Ta je zgledal kot luknja in to tako nizka, da sem se moral prepogniti.
Kako sem od tu naprej sledil ulicam, več ne vem, a sem le prišel do hiše, v kateri je bival. V njej mi je pokazal nekaj prostorov ter nekaj praznih vreč čokolešnika. Ko je pospravil svoje stvari v nahrbtnik, sem mu sledil do prodajnega mesta, kjer je za pultom kupil nekaj študentskih bonov, nato pa še do rumene prodajalne, kjer je kupil in kjer sem tudi jaz kupil dva žetona. Prečkala sva cesto ter počakala na avtobus.
Po odvrženem žetonu se nisva dolgo peljala, ko sva izstopila. Sumim, da sva kar pred Cankarjevim domom, saj sem se še dolgo zatem spraševal, čemu sem porabil en žeton za tako kratko vožnjo, da sva izstopila že na drugem postajališču ter nato relativno dolgo hodila do Emonske kleti, kamor sva šla na kosilo. Jest bi se reklo.
Na mizi sredi delno zasedenega prostora je naročil pico ter povedal, da moraš pri študentskih bonih njihovo uporabo vedno napovedati vnaprej, sicer ob koncu plačaš več. To naj bi poznal iz izkušenj. Tedaj sem pomislil, ali je to zato, ker ti za študentski bon pripada manjša porcija in če ti ne prinesejo ustrezno manjše, plačaš polno ceno po ceniku, ali pa to velja zgolj tu v tej kleti. (Odgovora do zdaj še nisem iskal, saj sem njegov nasvet dosledno upošteval.)
Za domov sva se usedla na vlak, na tisti novejši rdeč siemensov, takoj za vrati zgoraj na desno. Preden je ta začel premikati, se je nama pridružil še nekdo, ki je izgledal tako, da sva ga raje komentirala potiho preko spročil, češ da mu manjka samo že zanka, na katero se bo obesil. Ko naju je ta nekdo zapustil, sem se zagledal skozi okno, on pa v svoj prenosnik ter mi od časa do časa, kaj pokazal. Gneče zaradi informativnega dne ne pomnim.
Pome je na postajo prišla mama, ki se je strinjala, da pelje tudi njega mimogrede domov. Ko ga je med vožnjo vprašala, če je na faksu težko, je ta pritrdil.
Tisto hišo, v kateri je stanoval, so lastniki, še preden sem prišel v Ljubljano, podrli in on še vedno ni zaključil faksa.
