Oblika kroženja

Ne maram stanja, v katerem sem.

Prvič, prositi moram, da dobim svoje stvari nazaj, ki sem jih posodil, ker sem jim že nekajkrat in da me ne tudi tokrat ne označijo za škrtega. Poleg tega si včasih te stvari delijo še naprej. Ko izposojo stvari odobrim, mi jih ponavadi pomagajo „odnašati“, a jih moram potem vedno sam vlačiti domov, in po cel dan čakati, da lahko pridem ponje oziroma jih iskat. Nekaterih stvari še po več kot petih letih nisem dobil nazaj, nekatere so polomili, za tretje ne vedo, kam so jih založili, namesto četrtih so mi dali neke sedme. Pričakujejo, da bo vsakič zastonj, v žepu pa imajo telefon vreden več, vendar pa nimajo občutka skrbnosti in moram potem doma še vse sčistiti. Mislim si: „Čeprav imate dovolj denarja, si tega ne zaslužite.“

Drugič, zvežem in povežem jim televizijo vredno skoraj tisočaka, potem pa mi za tisto uro, ko vlečem kable v razmetanih pogojih, katerih še sami ne obvladajo, dajo do neprepoznavnosti razstrgan bankovec pet evrov. Mislim si: „Hvala lepa, to je bilo zadnjič. Najdite kakšnega drugega tepca.“

In tretjič, pričakujejo, da jim bom „zrihtal“ čisto vsak klump, ki ga kupijo ali pokvarijo. Mislim si: „Če ste kupili poceni, morate razumeti, da je poceni zaradi nečesa in da ne morete pričakovati čudežev.“

Tudi to se bo končalo. Upam.

Slabši sem kot slaba banka.

Travnik tesnobe

Ko sem se v pogovoru spomnil, da sem nekaj takega že počel, sem premišljeno povedal le toliko, kot sem vedel in kmalu zatem ostal tiho. Vedel sem, kaj in koliko bi moral še povedati, a nisem znal. Prevzel me je občutek pomanjkanja verjetja vase. Zmanjkalo mi je pojma.

Začel sem ga iskati med kupom listja in vmes zagrabil malo bolj zanimiv list, na katerem sem prebral drugi ostavek. Kljub temu, da sem ga nato prebral še trikrat, se njegovi stavki niso povezali. Ni mi bilo niti jasno, kaj sem prebral, niti čemu sem bil jaz tisti, ki je to nejasnost pred petimi leti zapisal. Sramotno, kako sem si sploh upal.

Pogledal sem pripet list in zopet odkril nove nejasnosti, čeprav sem vedel, da mi je bilo to pred petimi leti vsekakor jasno, a se očitno nisem znal (ustrezno) izraziti.

Sedaj ni nič drugače; v glavi je že toliko vsega in nič ne pobegne iz nje. Vsaj tako ne, da bi bilo jasno.

Se bom pa trudil, da bo.

Odmev razuma

Počasi se pomikam iz ekvatorialnega in tropskega podnebja in misli se mi bistrijo. Po treh mesecih kaosa bo potrebno (marsikaj) pospraviti.