Dogajanje negibnosti

Najbolj tipična poza te dni je ležanje na stolu; z iztegnjenimi nogami, ritjo malo bolj naprej, vratom malenkostno nazaj ter glavo navzdol; s strmenjem v neko točko nekje pod sredino zidu ali kar v prazno.

Rekli bi, da izgledam premišljajoče; čeprav se le sprašujem zakaj. Ne poznam niti približne vsebine vprašanj in odgovorov, saj ta potujejo izza mojega zavedanja, mojega dojemanja in neodvisno od moje volje.

Kasneje se ne morem znebiti občutkov prisotnosti temnozelenih in temnomodrih valovitih plošč, nekakšne kritine pod mano, na kateri se neudobno obračam in potiskam obraz v blazino. Nadaljevanje se pretaka skozi zgodbo sanj, na koncu pa čutim tekoče zrcalo v obliki trikotnika ali trpeza, ki se zadeva ob ličnici in ne more iz mene.

Zakaj (morda) vse to?

Zajel me je val nedoločnosti in spomin je postal nezanesljiv. Ko potujem po točkah spomina, si lahko tisti čas in kraj le še deloma predstavljam, čeprav lahko še vedno rekonstruiram vsako pot. Všeč mi je zmožnost kasnejšega predstavljanja vrtenja okoli objektov iz zraka; le dovolj časa jih moram opazovati, ter zmožnost potovanja po zemljevidu, ki sem ga pogledal nekaj ur nazaj, čeprav me na kraju najbolj zmedejo višinski premiki, ki na ravnem zemljevidu niso vidni.

V mislih so mi ostale takrat težke besede, ki sem si jih naučil s ponavljanjem, kar je trajalo nekaj dni v  tedenu. Ti sta pri biologiji osnovne šole bili micelij ter gastrovaskularna votlina, medtem ko sem si pri nemščini brez težav lahko zapomnil Geschwindigkeitsbegrenzung ter Naturschutzgebiet s črkovanjem vred. Kasneje na fakulteti sem imel težave z izgovorom besed implicitizacija ter intuicionistična, ampak je šlo. Je pa tako, če besedo napišem narobe (na primer so črke zamenjane), se mi takoj „zazdi,“ da je napisana narobe. Popravljam jo, dokler mi ta občutek ne izgine.

Razmikanje let je začelo delati svoje.

Kako vem?

Sanj se zavedam. V sanjah so kraji nepozabljeni in podobe tako resnično popolne, celo govor ljudi je pristen. Tudim se, da bi iz tam se česa zapomnil, na primer besede, ki bi jih lahko tukaj postavil v naslov, a sem jih že pozabil. Sanje se prekinjejo, če sem prepričan, da se stanje ne ujema z resničnostjo, na primer ta kozarec ni (še) razbit.

Zavedam se tudi prehoda med resničnostjo in sanjami, ko lahko prestavim roko, a že „gledam drugo sliko.“ 

Nazaj.

Najslabše so predstave, moji miselni posegi, ko je že ogledan grad v jeseni še zasnežen, vendar ta tam izgleda drugače in ga na primer ne morem fotografirati, tako kot si to želim, saj je sonce na napačni strani, nebo presvetlo. Potem je ena ogromna kopica napačnih povedi: neizrečenih, neustreznih, zarečenih, ki (morda) niso dosegle željenega cilja, moje predstave, in še mnogo drugega.

Ah ja.

Koruzni zrni

Trudil sem se, da bi osvojil novejše razširjene aplikacije za mobilni telefon, a sem vselej prejel občutek manjvrednosti.

Prva na I služi objavljanju slik, v bistvu pa je zadeva precej omejena. Če sem hotel objaviti fotografijo, ki sem jo nekje zunaj ustvaril s (sposobnim) fotoaparatom, sem jo moral obvezno prenesti na telefon, čeprav sem jo vmes že imel na računalniku, in jo potem objaviti iz telefona. Takšen je njihov (poslovni) model. Ustvarjen le za zagrenitev živcev, a tehnično povsem rešljiv.

Mimogrede ko vidim objavljen kakršen koli kolaž osupnem. Meni ni nikoli uspelo kaj takega: združiti skupaj tri ali več slik različnih velikosti z zaobljenimi robovi, jaz znam samo dve, eno ob drugi ali eno nad drugo pa še to samo z „vogali,“ a največkrat sploh ne združujem.

Druga aplikacija na T premore nekaj več, vendar pa tokrat ostanem brez vsebine. Kaj bi povedal. Koga zanima, kaj počnem, kam grem in od kod sem prišel. Vse kar vem, je to, da to pravzaprav nikogar ne zanima; za izjeme pa je tistih nekaj deset znakov bistveno premalo.

Temu se reče zameglitev ozadja, ne pa neki pristopi na dotik.

Oblika kroženja

Ne maram stanja, v katerem sem.

Prvič, prositi moram, da dobim svoje stvari nazaj, ki sem jih posodil, ker sem jim že nekajkrat in da me ne tudi tokrat ne označijo za škrtega. Poleg tega si včasih te stvari delijo še naprej. Ko izposojo stvari odobrim, mi jih ponavadi pomagajo „odnašati“, a jih moram potem vedno sam vlačiti domov, in po cel dan čakati, da lahko pridem ponje oziroma jih iskat. Nekaterih stvari še po več kot petih letih nisem dobil nazaj, nekatere so polomili, za tretje ne vedo, kam so jih založili, namesto četrtih so mi dali neke sedme. Pričakujejo, da bo vsakič zastonj, v žepu pa imajo telefon vreden več, vendar pa nimajo občutka skrbnosti in moram potem doma še vse sčistiti. Mislim si: „Čeprav imate dovolj denarja, si tega ne zaslužite.“

Drugič, zvežem in povežem jim televizijo vredno skoraj tisočaka, potem pa mi za tisto uro, ko vlečem kable v razmetanih pogojih, katerih še sami ne obvladajo, dajo do neprepoznavnosti razstrgan bankovec pet evrov. Mislim si: „Hvala lepa, to je bilo zadnjič. Najdite kakšnega drugega tepca.“

In tretjič, pričakujejo, da jim bom „zrihtal“ čisto vsak klump, ki ga kupijo ali pokvarijo. Mislim si: „Če ste kupili poceni, morate razumeti, da je poceni zaradi nečesa in da ne morete pričakovati čudežev.“

Tudi to se bo končalo. Upam.

Slabši sem kot slaba banka.