Izložba hrepenenja

Arhitekt opazuje, ne modruje.
Se uči, da nekaj dobrega naredi.
Počasi napreduje, ker ga nekaj omejuje.

Sčasoma ugotovi, da si nekaj drugega želi.

Arhitekt si svoj svet gradi,
vmes pa še kakega skadi.
Vse dobro zbira, ostalo prezira.

Arhitektu se svet podira, zaklala ga je sekira.

Njegova najljubša. Sekira seveda.

Izogibanje presenečenja

Servis za avto naj bi trajal eno uro in res je trajal le eno uro, vendar je nastal nov problem. Pozabili so mi namreč povedati, da mora avto po servisu mirovati vsaj še deset ur. K sreči so mi dali nadomestno vozilo, ki je bilo ... večje ... starejše ... mehkejše in po nekaj minutah zapolnjeno s bencinskimi hlapi.

Prvih nekaj kilometrov spoznavanja vozila sem se spraševal, od kod prihaja takšen vonj; dokler nisem za sabo, zadaj za sedežem, opazil „laksarco“ (nahrbtno kosilnico) in se od presenečenja nasmehnil, saj sem poleg drugega vozila odpeljal tudi kosilnico, vendar, čigavo?

„Zagotovo je od ene njihove stranke, ki je imela to vozilo pred mano in je sedaj doma jezna, ker je ne najde.“

Po nekje dveh prehetenih traktorjih in štiridesetih minutah vožnje po okoliških cestah zaradi odsotnosti vinjete in posledičnem izogibanju avtoceste pridem domov in si jo ogledam od bližje. Ne, nihče ni jezen; je kar od avtohiše. (:

Tako je pisalo na njej.

Utrujanje raznolikosti

Morda so ljudje po nekaj desetletih še vedno v predvojnem stanju, kjer bodo od jutrijšnega dne naprej prečepeli po pet dni v kleti.

Tako izgledajo, ko na tekoči trak začnejo zlagati vsebino niti tako praznega vozička. Strmim jim v dno vozička, kdaj pa kdaj pogledam na zvrhan trak ter čakam, da s svojimi nekaj kosi pridem na vrsto.