Dandanes ima že skoraj vsak nekaj, s čimer lahko zajema fotografije. Lahko je le telefon, morda zračno plovilo s štirimi ali šestimi elisami ali pa kakšna druga malo bolj ali manj priročna zadeva.
Kaj vidim, ko pogledam zgneteno kopico zares od daleč?
Na koncertih, na trgu pred kipom, na mostu nad reko in pred ostalimi turističnimi znamenitostmi se ne zbirajo več le obiskovalci oziroma turisti, temveč narašča delež po moje poimenovanih „obeleževalcev“, ki v zrak molijo svojo napravo in ciljajo, kar pač tam ciljajo vsi in kar je že objavljeno v vsaki turistični zgibanki. Neverjetno, toliko glav in le eno početje; plod pomanjkanja šestintridesete ali štiriindvajsete omejitve.
Čemu mislim, da postaja to njihova najpomembnejša naloga?
Kot prvo, da pokažejo drugim, kje so bili in koga so videli, vendar, ali bi bilo kaj drugače, če bi pokazali posnetek od tisega, ki je bil tam dva metra desno od njih. Zagotovo ne, saj so tam tako ali drugače vsi ciljali isto, pa tudi tisti dva metra desno bi lahko uporabil posnetek nekoga drugega itn. In kot drugo; „ker to počnejo skoraj vsi, zakaj ne bi še mi.“ Res je malo drugi kot, ampak komu to je mar.
Kakšen nesmisel okužbe: nepotrebno podvajanje podatkov brez kakšnega koli kančka ustvarjalnosti oziroma brez dodatne vrednosti. Morda malo kasneje, ko je glavina početja že minila, zamaknejo še barve in ojačajo razmerje med najtemnejšimi in najsvetlejšimi deli.
Tako ob koncu dneva nastane na tisoče novih, a popolnoma ničvrednih umetnin, ko vsak iz svojega nabora ne zna izpostaviti niti ene fotografije ali pa je najbolj ponosen na najbolj zamegleno fotografijo, čeprav bi moral zaradi njene ostrine biti razočaran. Po drugi strani pa vsakodnevno opazujejo tuje umetnine ter oblikujejo svoje mnenje glede na podpise ob sliki ali pod njo, in ne zaradi njene vsebine.
Zato so jim najboljše tiste, katerih avtor ni avtor.
