četrtek, 10. december 2015

Svetilka temačnosti

Ta mi je že drugo leto najljubša. (:


Straight No Chaser - The Christmas Can-Can

sreda, 9. december 2015

Dih časa

Že vrsto let čakam in upam na fotografije zgodbe štirih dni srednje šole. Morda jih ne obstaja ravno toliko, kolikor prizorov še pomnim, a bi bil že zadovoljen s koščkom mozaika. Naj mi jih kdo pošlje. To je moja novoletna želja in to so vse moje novoletne želje.

Vem, kje sem bil, kje sem hodil, kaj sem jedel in česa ne, a tudi to, da takrat iz nekega razloga nisem vzel fotoaparata s sabo. Pa tudi fotografij iz telefona tistega leta nimam. Groza.

Poleg teh so nekoč obstajale fotografije naše kemijske raziskovalne ekipe v prvem letniku oziroma edine fotografije, na kateri nosimo bele halje in zaščitna očala. Teh fotografij nima nihče in v to sem prepičan.

sobota, 5. december 2015

Klaviatura kron

Končno sem našel zobno ščetko, ki mi je všeč. Ta mi da izredno dober občutek, saj je ročaj iz enega kosa brez vmesnih pregibov, v katerih se nabira umazanija, in tudi ravno prav velika je, vendar se mi je obrabila. Ker enake ni bilo najti v dveh večjih trgovinah na obrobju mesta, sem šel pogledat še v drugo mesto, kjer sem jo našel in vzel še dve na zalogo.

Nato pa se čez čas v družbi pogovarjamo in izvem, da bi zaradi dlesni moral vzeti mehkejšo ali še mehkejše. Zakaj bi moral? Ker so to nasveti ljudi, ki jih dobro poznam in ki so na tem področju strokovno usposobljeni, in vsekakor niso nastrojeni proti meni s škodoželjem.

Seveda sem bil dolgočasa prepričan, da bi mi bo uspelo zobe umiti le s „trdo štetko,“ saj bom le s to zribal hitro in dovolj temeljito, medtem ko bodo ščetine ostale dlje časa urejene vzporedno.

Med nakupovanjem mehkejše ščetke nisem pričakoval, da bom našel takšno, ki je namenjena ljudem, ki so navajeni na srednje in trde, in sem nato vzel točno to, čeprav mi v primerjavi s prejšno ni všeč, saj ima debelejši ročaj ter ima manjšo (krajšo) glavo.

Pogovor napelje do zobne paste, ki pa je lahko povsem poljubna, vendar je potrebno paziti, da vsebuje fluor kot anion, katerega količina je ponavadi označena kot 1450 ppm. Ker marsikoga morda zanima, zakaj ravno 1450, naj pojasnim, da je to zgornja dovoljena meja vsebnosti te učinkovine, za katero ni potreben recept zobozdravnika. Torej na kratko, na tubi mora pisati 1450, kajti obstajajo tudi zobne paste brez vsebnosti tega. Paste namenjene „beljenju“ in takšne, ki se preveč penijo, se seveda odsvetujejo.

Količina paste na ščetki naj bi bila velikosti grahovega zrna, čeprav nanesem pol manj, a posledic še nisem občutil. Zobje naj bi bili umiti, ko se z jezikom na njih ne čuti več umazanije, čeprav bi rad poznal oziroma preveril še kakšen drug test.

Po ščetkanju je potrebno vsebino znotraj ust izpljuniti. Zob (notranjosti) se ne izpira. Ko pred ogledalom z usti polni sline/paste/pene pomislim, da sem nekoč kot otrok lahko ta gnus pogoltnil, občutim pripravo telesa na bruhanje, ko bi najraje skozlal vso zgodovino. Fuj! Pa še takšno z okusom jagode sem imel.

Zobe se umiva dvakrat dnevno in šele trideset minut po obroku.

Zobna nitka naj bi bila v uporabi. Nekateri jo uporabljajo vsak dan, za druge ne vem … jaz po potrebi, saj imam med zobmi malo večji razmak, zato lahko medzobne prostore očistim s ščetko.

Nitko bi lahko uporabljal pogosteje, vendar je tako težko spremeniti navade.