Groza otroštva

Nekoč, kaj pa vem, tam deset, petnajst let nazaj, ko sem bil še otrok, sem na televiziji (kot programu) gledal risanke, kjer so se te pač vrtele. Marsikomu so risanke zaradi svojih ponavljanj (kot nanizanke) ostale v spominu, pri čemer mislim na njene junake, ki jih je kdo kdaj v vrtcu tudi poskusil narisati ali vsaj pobarvati, če je šlo za pobarvanko.

Enkrat tiste dni so na hrvaški televiziji vrteli risanko in jaz sem jo spremljal. Ne vem več, ali sem jo gledal od začetka ali ne; vem pa, da sem jo gledal do konca in imel zaradi nje precejšne težave. Nisem in nisem mogel spati; ponoči sem se prebujal; jokal sem. Prepričan sem, da jo je kakšen drug otrok razumel drugače, ampak zame je bila to neke vrste grozljivka, čeprav je bil pretresljiv le njen konec.

Podoba risanega lika na koncu je bila tako bridka kot vzdušje na pogrebu in še cel teden za tem. Ne znam bolje opisati. Do zdaj sem videl že marsikaj, ampak nič od videnega ni imelo posledic daljših od trajanja. Največ kakšen strah, kaj se bo zgodilo čez nekaj sekund.

Seveda me je sedaj zanimalo, katera je bila ta risanka, saj je vmes nisem nikoli več zasledil. V pomoč so mi bile besede dogajanja na koncu risanke: mora, žezlo in nekaj letečega, in to so bile ključne besede dogajanja, ki jih lahko povežem z risanko. Nisem bil prepričan, kaj je bilo leteče, a sem kljub iskanju leteče preproge v manj kot minuti našel naslov risanke, v kateri je bilo namesto leteče preproge leteča postelja.

Slučajno se je našel tudi posnetek risanke, zato sem lahko preveril, če je to bila ta risanka. In res je bila; njen naslov je „Little Nemo: Adventures in Slumberland“ in jaz bi ji dodal oznako ogled dovoljen v spremstvu staršev, če bi ti zdržali.

Morda se komu ne zdi grozno, ampak če se otrok v eni uri uživi v dogajanje …

Slično različni

Včeraj je bil odličen dan za akcijo naredi si sam, čeprav nas je delalo več in smo delali več časa, kot bi to počeli tisti, ki takšne naloge opravljajo vsakodnevno, poklicno in na meji s površnostjo. Nažalost ni nihče od nas imel dovolj čistih rok za dokumentacijo postopka, zato tudi fotografij ni.

Najprej so po pošti prišli deli, potem pa smo se okrog avtomobila lovili kar tri ure, saj smo imeli kar nekaj težav.

Izhodišče 1: Vsi uporabljeni deli niso bili kupljeni kot originalni nadomestni deli pri pooblaščenem prodajalcu, temveč pri dobavitelju kot izdelki proizvajalca, ki del originalnih nadomestnih delov prepakira ter jih prodaja pod svojim imenom in s svojimi številkami. Na kratko, gre za isti model, le v drugi škatli in z drugimi oznakami, sicer pa je takšen izdelek popolnoma enak originalu, a cenejši. Ker izbrani proizvajalec proizvajaja še druge dele slične originalnim nadomestnim delom, se je nabavilo tudi te (njegove). Za pretvorbo med številkami originalov in številkami sličnih delov je dobavitelj uporabil tabelo oziroma določene posredovane podatke o avtomobilu.

Izhodišče 2: Nihče še ni te naloge opravljal na avtomobilu tega tipa, zato je bilo za vse prvič, a so bile stvari na dokaj podobnih mestih.

Ko je bil avto že v razsulu, to pomeni nevozen, se je ugotovilo, da so vgrajeni deli drugačnih mer kot prispeli slični nadomestni deli ugotovljeni po tabeli. Nekatere slične dele se je dalo prilagoditi z obrezovanjem, medtem ko je bil en dobavljen del popolnoma napačen. Zaradi načina dela ni bilo možnosti sestave nazaj s prvotno vgrajenim delom oziroma, četudi bi sestavili nazaj, avto ne bi bil vozen. K sreči je bil v drugem kraju avtomehanik, ki je imel ustrezen del na zalogi; napačen pa bo bil vrnjen dobavitelju.

Na avtomobilu se je zamenjalo vse štiri filtre in olje, a se ta vozi kot prej, v bistvu se čuti samo placebo, da „gre bolje“. Stroškov z zamenjavo je bilo pol manj, kot bi jih bilo na pooblaščenem servisu, zabave pa trikrat več.

Zanimivo mi je, da sta bila vsaj dva originalna dela (vgrajena v tovarni, saj se ju še ni menjalo) narejena na Kitajskem, medtem ko sta slična nadomestna dela narejena v Avstriji. To mi je všeč. Nekaj več pomislekov mi je ustvaril filter za olje, saj nisem bil prepričan, če smo ga prav obrnili. Kasneje sem iz proizvajalčeve dokumentacije ugotovil, da je ta iz obeh strani popolnoma enak, zato do zapletov ne bi smelo priti.

Za naslednjič se že veselim, kako bo vse teklo kot po maslu, saj zdaj točno vemo kaj in kako. (:

Če koga zanima več, lahko spišem vse litanije v zvezi z zamenjavo filtrov in olja pod kozolcem.

Pri vsem tem pisanju na blog ugotovljam, kako težko se mi je izražati. Točno vem, kako kaj izgleda, kako naj izgleda, kam kaj sodi, kje se je zataknilo, kako rešiti težave, torej imam celovit pogled nad stanjem. Drugi tega nimajo, se ga ne predstavljajo oziroma nimajo dovolj podatkov, da si bi lahko.

Popoldne po omenjeni menjavi smo dobili obisk in med obiskovalci je bila tudi štiriletna deklica, s katero smo na tleh sobe sestavljali hiško iz lesa. Na začetku je bila hiška sestavljena in ona jo je razdrla ter jo nato poskušala sestaviti. Ker sem vedel, kakšni deli so bili na tleh, mi je bil vrstni red sestave jasen, njej pa ne.

Uspela je sestaviti zunanje zidove in manjkala jih je samo streha, a je morala najprej sestaviti tisto, kar jaz poimenujem Feuermauer. Spraševal sem se, kako naj ji razložim, če še sam ne poznam ustrezne slovenske besede, a sem ji le rekel, da mora imeti tisto vidno s strani hiše obliko trikotnika. In je razumela.

Onkraj brezvezja

Večkrat sem slišal, kako ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti in uveljavljajo samo pravice; dva dni nazaj pa sem prebral naslednje.

Pravica vedeti, ne dolžnost verjeti

Ne morem se strinjati bolj in, če ne bi bil nasprotnik tetoviranja, bi bil to edini napis na telesu.

Čudno mi je, saj se ravno tista večina, ki močneje uveljavlja svoje pravice znajde tokrat med dolžnostniki. Da je temu tudi res, priča vsaj en kos pogovora pred kakšnimi štirimi leti med mano in osebo A.

Sevanje

J: Uporabljaš mikrovalovno pečico?
A: Ne.
J: Zakaj ne?
A: Zato ker sem prebrala, da seva.
J: In temu verjameš?
A: Da.

Čudil sem se, kako lahko nekdo temu verjame, in se spraševal, kdo širi takšne neresnice. Naj dodam; ker ima mikrovalovna pečica kovinsko ohišje in je tudi njeno okno prekrito z mrežo, ta ne more sevati navzven. Znotraj nje seva, kaj pa drugega. Ker velja; če ne seva navznoter, potem ne more sevati navzven, oziroma je mreža mrežnata iz obeh strani, obstaja hiter način, kako pregnati mit o sevanju. Torej, če še kdo dvomi, naj v mikrovalovno pečico vstavi svoj mobilni telefon in opazuje, kako ta izgubi signal, vendar ne prevzemam nikakršne odgovornosti, če jo bi kdo vklopil pred, med ali po vstavitvi telefona vanjo.

Pogovor je sicer nastal, saj si brez mikrovalovne pečice ne predstavljam več jutra, kajti v njej mleka zagotovo ne morem prismoditi. Seveda pa v njej ne bi kuhal juhe, kot sem to že nekajkrat videl.

Prazni stavki

Naslednji primer je prodaja po telefonu, ko pokliče neka ženska in ti skuša prodati blazino, ki je ravno prav nizka in ravno prav visoka, ter odejo, ki pozimi greje in poleti ni prevroča, in še mariskaj drugega, ki je namenjeno ravno tebi in tako popolno v vseh pogledih. Sicer nisem bil njena žrtev, a me je zanimalo, koliko časa bo žrtev požirala njene besede.

Minilo je vsaj pet minut, ko je žrtev spoznala, da je na sestanku in da nima ravno neomejeno časa. Na žalost ni dojela tako skopih stavkov! Očitno je trava tudi zelena in voda mokra. Povej mi nekaj novega! Vsak si želi, da je nekaj prav, ampak kaj in kako naj bo, da bo prav; tega pa se ne izve.

Da ljudje takšnim skopim stavkom verjamejo, potrjuje dejstvo, da je bil lastnik podjetja, ki se ukvarja s prodajo po telefonu, pred leti najbogatejši Slovenec.

Strešnik preživetja

Na enem drugem sestanku opazim kolega, ki suče povsem nov telefon, in ga vprašam, koliko je dal zanj. Odgovori mi: „Devetsto osemdeset evrov, ampak jaz plačujem devetindvajset evrov dodatno na mesec, zato sem zanj dal le nekaj več kot petsto evrov.“ V nadaljevanju nisem pripomnil, da mobilnim telefonom hitro pada cena, temveč sem rekel, da na trg hitro prihajajo novi modeli, in celo dosegel, da mi je potrdil hiter padec cen. Mislim si; bravo, kupil si si telefon, ki bo čez dve leti takšen kot vsi – zanič, in plačal preveč.

Ljudje kupujejo tako drage telefone, pretežno ne zaradi svojih dlje časa nepotešenih potreb. Potrebe v njih nastanejo, ko preberejo in se pustijo prepričati, ampak o tem naslednjič.

Seveda ima želja po znanju tudi slabe strani. Marsikdo mi ne zna odgovoriti na vprašanja in kdaj izpadem tečen. Jasno, nismo vsi pohlevni kupci.