Premišljeval sem … in spoznal, da se v takšnem okolju, kot je, ne počutim dobro. Živim v svetu nerazvitosti.
Lepo je videti cvetove na češnjah in zelenje po tleh gozdov, ne prenesem pa pogledov na razrite ceste, četudi je tresočih le nekaj deset metrov na parkilometrski cesti. Med vožnjo v dežju ponoči se počutim obupno, ko se kljub trudu ne morem izogniti luknjam, saj jih ne vidim.
Rad imam občutek znanja, obvladovanja. Ugotovil sem, da mi več veselja prinašajo stvari, katere si ustvarim in sestavim sam, saj točno vem, kje so pomanjkljivosti, česa še ni narejeno, kaj se je spremenilo, da se je doseglo nekaj drugega itd. Tako ne morem biti razočaran zaradi okrnjenih prilagoditev, katere prinesejo že narejene stvari. Naj še tako ponujajo nove mobilne telefone po še tako nizkih cenah, toda nimam časa nastavljati petinosemdeset nastavitev in ugotoviti, da jih pet ne morem več.
Razni razpisi in zavodi za pospeševanje zagonskih podjetij so tričetrt sama sebi namen. Tekmovanja prirejajo zgolj za vabljenje novih ovc in oglaševanje svoje dejavnosti v medijih, pri čemer so pogoji tekmovanja prilagojeni tako, da bodo lahko pobrali kar se da veliko denarja. Ker ga že tako nimajo dovolj v igro stopijo še ti. mentorji in vlagatelji, katere sploh ne zanima, kaj se bo v podjetju sploh počelo, temveč jih zanima zgolj dobiček. Komu pa se ne zdi dobro, če se nekomu reče, da dobil sto evrov, če jih bo naslednje leto vrnil sto dvajset nazaj. Dobra vzpodbuda suženjstva. Če jih pride zgolj pet, se bo tako ustvarilo sto evrov iz nič.
Razna izobraževanja za razvoj, dodatno financirana s strani Evropske unije, so na nivoju, kako vstaviti metlici v „mikser“. Vrhunsko, samo da se na koncu prejme potrdilo o udeležbi.
