Ljubki nesmisel

Najtežje mi je sestaviti odgovor na vprašanje, kaj počnem sedaj, kaj sem počel včeraj, kaj počnem to celo leto in kaj počnem celo večnost.

Na kratko ničesar … omembe vredno.

Celo večnost zbiram drobce, katere želim sestaviti v neko večjo celoto, za katero upam, da bo bila nekoč zaključena. Do sedaj je bilo drobcev toliko, da se nekaterih sploh ne spomnim, in marsikateri so ostali predrobni, da bi mi vlili nek ponos, katerega bi recimo zapisal v CV. V splošnem je zadnje dejstvo izredno črnogledo, saj so moji drobci večji od vseh tistih drobcev, ki jih ljudje dejansko vpisujejo v svoj CV.

Dve leti nazaj je neka skupina ustvarila nekaj za O. Ker sem eden izmed tistih, ki nima samo O, temveč tudi D in želi to imeti tudi za D, sem se odločil to nekaj popraviti oziroma pripraviti za D, saj se tega v dveh letih, kolikor časa to že obstaja, ni nikomur ljubilo storiti. Čeprav sem en dan zapravil zaradi zgrešenega plana in potoval v napačno smer, sem imel to nekaj pripravljeno v skupaj treh dneh. Že dan zatem, ko sem svoj podvig omenil in predal prvotni skupini, se je našla meni nepoznana oseba, ki je mojo prilagoditev preizkusila na D in je delovalo tudi njej, nakar je svoj uspeh tudi javno razglasila.

Ampak jaz se s svojimi potem takem velikimi drobci ne mislim izpostavljati, saj nočem, da bi ljudje rekli, koliko znam, kaj vse sem naredil. Ne želim, da vedo, s čim zapravljam čas ali če je to smiselno. Želim si, da me pustijo pri miru in se ne vtikavajo v stvari, katere nisem dodelal do meni zavidljive mere. To je moja umetnost, ki je ne znam enostavno razložiti.

Nadalje sem popravil še nekaj, kar je bilo v razsutju že pet let. Tako so rekli in dodali, naj se pazim, da se še kdo ne okoristi na moj račun.

Čutim, da se okrog mene suče šarlatanov, ki nasedajo in trosijo neumnosti, ne vidijo kakršne koli slabosti, vendar postanem blažen, ko srečam ali najdem nekoga, ki je na isti valovni dolžini. Toda taki primerki so z mano vred blizu roba izumrtja, saj postaja družba vse bolj primitivna, pri čemer vodila mesta zasedajo kar najbolj izrojeni primerki.

To lahko z vso gotovostjo trdim le za področja, katera poznam. Upam pa si reči, da drugje ne more biti drugače.

Seveda počnem tudi stvari, ki jih, kot marsikdo, najraje ne bi, ampak jih mora. Temu se reče, da si zaprt v zlati kletki. Upam, da se je v treh letih znebim. Kaj bo potem, ne vem.

Sem pa danes prevajal neka preveč strokovna besedila iz angleščine v slovenščino, čeprav nisem prevajalec, a poznam stroko precej bolje kot marsikateri prevajalec. (:

Zvok jeseni

Ene tri leta nazaj sem se vprašal, čemu ne bi poleg fotografij posnel še kakšen videoposnetek. Ideja mi ni bila tako slaba kot je bila nato njena izvedba. Skoraj vsakič sem na to pozabil. Želim si, da bi bilo letos več tega.

Obisk podzemlja

Ostrava, tretje največje mesto po številu prebivalcev na Češkem in po mnenju Pražanov eno najbolj umazanih čeških mest zaradi industrije pridelovanja jekla v 20. stoletju, ki je tam nastala zaradi odkritja zalog črnega premoga.

Severno od mesta je za turiste odprt „živ“ muzej, tako kot v večini krajev, kjer je bilo nekoč dejavno rudarstvo: Velenje, Idrija ipd. Do tja vodi tramvaj in še kakšen kilometer hoje. Pri vhodu v območje rudnika, ki je sedaj park s prostori za piknike in igrišči, sta na voljo dva tipa vstopnic za muzej. Prva pokrije sprehod po zgodovini ter razkrije opremo in načine reševanja v primeru nesreč, medtem ko druga omogoči še spust v podzemlje.

Prvi del je resda dolgočasen, saj se tako ali drugače zaradi češkega jezika vodiča le deloma razume. K sreči so ob eksponatih tablice z napisi v več jezikih in tudi v angleščini, kar nekoliko čas skrajša. Med čakanjem na drugega vodiča, ki nas bo spustil v rov, smo se poskušali pogovarjati s tamkrajšnimi vodniki, ki so v bistvu upokojeni rudarji, in ugotovili, da Slovenijo najbolj poznajo po smučarskih skokih. Še zdaj mi ni jasno, kako nam je to uspelo, če so oni znali samo češki jezik; mi pa nič češkega.

Ob prihodu naslednjega vodiča smo ugotovili, da poleg češčine pozna le nekaj nemščine, zato smo se v naslednji uri pogovarjali v nemščini.

Nekaj minut čez četrto smo se s košaro spustili v rov, kjer sem začel opazovati rov „od zunaj“. Po zidovih rova so me zanimale čačke obiskovalcev in postavitve gasilnih aparatov, saj je to bilo tisto, česar nekoč zagotovo ni bilo v rovu. Zaradi odsotnosti kakršenega koli pospeška košare ob spustu sem začel sumiti, da smo le kakšna dva metra pod površjem. Vprašal sem druge, kaj menijo, koliko metrov pod zemljo smo in dobival odzive, da kar šesto. Itak. Zaradi tistega prečnega prereza ob vhodu in dveh zaslonov, ki sta pod košaro prikazovala luči pritrjene na stene in turistom sevala navidezno globino, so vsi razen mene verjeli, da smo res tako globoko. Res verjemem, da se je nekomu na jašku dolžine šesto metrov dalo na vsakih pol metra nameščati po štiri luči. Nato sem vprašal vodnika, kje smo, in ta je potrdil, da smo „v kleti.“

Torej ti, ki pripravljajo muzeje, poskrbijo še za nekaj načinov, ki jih jaz razumem kot zavajanje, drugim pa prikritje resničnosti pomeni odrešenje ob slabosti, požaru, saj so lahko takoj na površju. Mi je pa všeč, da so še kje zaposleni ljudje, ki imajo izkušnje in zato precej pojma, kar je že marsikje prava redkost.