Ostrava, tretje največje mesto po številu prebivalcev na Češkem in po mnenju Pražanov eno najbolj umazanih čeških mest zaradi industrije pridelovanja jekla v 20. stoletju, ki je tam nastala zaradi odkritja zalog črnega premoga.
Severno od mesta je za turiste odprt „živ“ muzej, tako kot v večini krajev, kjer je bilo nekoč dejavno rudarstvo: Velenje, Idrija ipd. Do tja vodi tramvaj in še kakšen kilometer hoje. Pri vhodu v območje rudnika, ki je sedaj park s prostori za piknike in igrišči, sta na voljo dva tipa vstopnic za muzej. Prva pokrije sprehod po zgodovini ter razkrije opremo in načine reševanja v primeru nesreč, medtem ko druga omogoči še spust v podzemlje.
Prvi del je resda dolgočasen, saj se tako ali drugače zaradi češkega jezika vodiča le deloma razume. K sreči so ob eksponatih tablice z napisi v več jezikih in tudi v angleščini, kar nekoliko čas skrajša. Med čakanjem na drugega vodiča, ki nas bo spustil v rov, smo se poskušali pogovarjati s tamkrajšnimi vodniki, ki so v bistvu upokojeni rudarji, in ugotovili, da Slovenijo najbolj poznajo po smučarskih skokih. Še zdaj mi ni jasno, kako nam je to uspelo, če so oni znali samo češki jezik; mi pa nič češkega.
Ob prihodu naslednjega vodiča smo ugotovili, da poleg češčine pozna le nekaj nemščine, zato smo se v naslednji uri pogovarjali v nemščini.
Nekaj minut čez četrto smo se s košaro spustili v rov, kjer sem začel opazovati rov „od zunaj“. Po zidovih rova so me zanimale čačke obiskovalcev in postavitve gasilnih aparatov, saj je to bilo tisto, česar nekoč zagotovo ni bilo v rovu. Zaradi odsotnosti kakršenega koli pospeška košare ob spustu sem začel sumiti, da smo le kakšna dva metra pod površjem. Vprašal sem druge, kaj menijo, koliko metrov pod zemljo smo in dobival odzive, da kar šesto. Itak. Zaradi tistega prečnega prereza ob vhodu in dveh zaslonov, ki sta pod košaro prikazovala luči pritrjene na stene in turistom sevala navidezno globino, so vsi razen mene verjeli, da smo res tako globoko. Res verjemem, da se je nekomu na jašku dolžine šesto metrov dalo na vsakih pol metra nameščati po štiri luči. Nato sem vprašal vodnika, kje smo, in ta je potrdil, da smo „v kleti.“
Torej ti, ki pripravljajo muzeje, poskrbijo še za nekaj načinov, ki jih jaz razumem kot zavajanje, drugim pa prikritje resničnosti pomeni odrešenje ob slabosti, požaru, saj so lahko takoj na površju. Mi je pa všeč, da so še kje zaposleni ljudje, ki imajo izkušnje in zato precej pojma, kar je že marsikje prava redkost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar