Ljubki nesmisel

Najtežje mi je sestaviti odgovor na vprašanje, kaj počnem sedaj, kaj sem počel včeraj, kaj počnem to celo leto in kaj počnem celo večnost.

Na kratko ničesar … omembe vredno.

Celo večnost zbiram drobce, katere želim sestaviti v neko večjo celoto, za katero upam, da bo bila nekoč zaključena. Do sedaj je bilo drobcev toliko, da se nekaterih sploh ne spomnim, in marsikateri so ostali predrobni, da bi mi vlili nek ponos, katerega bi recimo zapisal v CV. V splošnem je zadnje dejstvo izredno črnogledo, saj so moji drobci večji od vseh tistih drobcev, ki jih ljudje dejansko vpisujejo v svoj CV.

Dve leti nazaj je neka skupina ustvarila nekaj za O. Ker sem eden izmed tistih, ki nima samo O, temveč tudi D in želi to imeti tudi za D, sem se odločil to nekaj popraviti oziroma pripraviti za D, saj se tega v dveh letih, kolikor časa to že obstaja, ni nikomur ljubilo storiti. Čeprav sem en dan zapravil zaradi zgrešenega plana in potoval v napačno smer, sem imel to nekaj pripravljeno v skupaj treh dneh. Že dan zatem, ko sem svoj podvig omenil in predal prvotni skupini, se je našla meni nepoznana oseba, ki je mojo prilagoditev preizkusila na D in je delovalo tudi njej, nakar je svoj uspeh tudi javno razglasila.

Ampak jaz se s svojimi potem takem velikimi drobci ne mislim izpostavljati, saj nočem, da bi ljudje rekli, koliko znam, kaj vse sem naredil. Ne želim, da vedo, s čim zapravljam čas ali če je to smiselno. Želim si, da me pustijo pri miru in se ne vtikavajo v stvari, katere nisem dodelal do meni zavidljive mere. To je moja umetnost, ki je ne znam enostavno razložiti.

Nadalje sem popravil še nekaj, kar je bilo v razsutju že pet let. Tako so rekli in dodali, naj se pazim, da se še kdo ne okoristi na moj račun.

Čutim, da se okrog mene suče šarlatanov, ki nasedajo in trosijo neumnosti, ne vidijo kakršne koli slabosti, vendar postanem blažen, ko srečam ali najdem nekoga, ki je na isti valovni dolžini. Toda taki primerki so z mano vred blizu roba izumrtja, saj postaja družba vse bolj primitivna, pri čemer vodila mesta zasedajo kar najbolj izrojeni primerki.

To lahko z vso gotovostjo trdim le za področja, katera poznam. Upam pa si reči, da drugje ne more biti drugače.

Seveda počnem tudi stvari, ki jih, kot marsikdo, najraje ne bi, ampak jih mora. Temu se reče, da si zaprt v zlati kletki. Upam, da se je v treh letih znebim. Kaj bo potem, ne vem.

Sem pa danes prevajal neka preveč strokovna besedila iz angleščine v slovenščino, čeprav nisem prevajalec, a poznam stroko precej bolje kot marsikateri prevajalec. (: