Homologacijski cvetovi

Sredi poletja se je dotedanji mobilni telefon, ki je bil že dvakrat na popravilu, začel obnašati po svoje. Najprej je svoja početja prikrival, zato sem bil na to še toliko manj pozoren. Teden dni kasneje pa sem že posumil, da poglavitna funkcija, torej vračanje na prejšni zaslon, ne deluje več. Ne glede na to, kolikokrat sem pritisnil in kako pogosto sem pritiskal, se je le redkokrat vrnil nazaj. Njegova ohromelost je postala nadležna.

Ker je telefon že zapustil svoj garancijski rok, sem začel iskati novega in po enem tednu sem končno izbrskal telefon, ki je zadostil pogojema: ni predrag in je vsaj tako dober kot je bil dosedanji. Morda se sliši enostavno, ampak ni bilo, saj je bil prejšni zmerno dober in naloga je bila težka. Čez nekaj dni je poštar prinesel telefon.

Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da je vsaj tako dober kot prejšni in zaenkrat še nisem ugotovil, da bi potreboval dražjega. Marsikdo težko verjame, da me njegovo lastništvo in uporaba stane manj kot štirinajst evrov mesečno ob držanju pesti, da bo z mano sodeloval vsaj še dve leti. V to ceno so všteti tako pogovori kot prenos podatkov četrte generacije za dvakratnik moje mesečne porabe. Pa zanka? Je ni!

Telefon dela, je vodoodporen in ni neznane blagovne znamke. (:

Torej bolje en teden razmišljati, kot se še isti dan zapoditi v trgovino.

Likovno ime

Tak čas oktobra je na nepokošenem travniku ležala preminula oseba. Pri sebi je imela vozniško dovoljenje in je izgledala že kot okostnjak, a ni zaudarjala. V dovoljenju je poleg njegovega imena in priimka, katera sem že pozabil, pisalo, da je bila rojena leta 1915. Oseba je bila znana po psevdonimu Martin Krpan in je vozila večje rdeče-modro motorno kolo, ki ga hrani policija v svojih kletnih prostorih, tik pod recepcijo. Videl sem ga, ko sem s kovinsko palico parkrat ob pultu udaril po tleh, nakar je v tleh nastala luknja.

Drugega dela sanj pa se ne spomnim.

Ponikalnica okusa

Obkrožen sem z mnogimi očarajočimi ter navdihujočimi ljudmi, in ker mnogi od teh ne morejo verjeti svojim očem, ko jem, sem se tudi sam začel spraševati, kako se mi kljub vsej tej hrani, ki jo zaužijem, ne uspe zrediti. Če bi razloge lahko zapisal v knjigo, bi bila ta zagotovo prodajna uspešnica, ampak mi niso poznani.

Dejansko se ne držim kakršnega koli pravila, kaj jesti, kdaj jesti, kako pogosto jesti, česa ne jesti in podobno. Prva zakonitost je ta, da jem, ko sem lačen. Jem tisto, kar je tisti čas na voljo, četudi je ob polnoči to kos kruha ali dva z maslom in medom.

Zajtrki so redki. Kosilo pa mora biti skoraj vedno tako obilno, da na toplo sončno vreme postanem skoraj dremav. Kruha na kosilu ne sme manjkati in, če ga ni, sem tako rekoč razočaran. Popoldne lahko pojem tudi tri kremšnite, eno za drugo. Ne glede na čas obožujem maslene rogljičke, na katere praznim žlice marelične marmelade. Zgrizem čokolade z lešniki, napolitanke, polnjene kekse in piškote (oblite) s čokolado ali brez.

V povprečju dnevno pojem za vsaj sto gramov sladkarij, to pomeni celo malo čokolado, morda celo dve ali štiristogramsko vrečko napolitank. Kam gre to?

Če bi pred sabo dobil tiste okrašene grižljaje vrhunskih kuharskih mojstrov, se bi počutil izigranega; in vsi tisti obroki narezanega sadja s kosmiči ali brez mi izgledajo kot obrok v koncentracijskem taborišču; skoraj brez energije. Hrana mora biti stvarna, polna energije in okusna.

Seveda imam tudi seznam prepovedanih jedi, na katerem pa je trenutno mleto meso, saj sumim, da mi povzroča prebavne motnje, in jedi, ki mi popačijo okus, na kateremu je bučno olje.