petek, 4. november 2016

Megleno morje

Prvi koraki so bili težki, naslednji še težji, a je bila želja po šestih minutah sopihanja še vedno tako izklesana, da je v glavi sameval en cilj: priti na vrh. Ni pomembno, kdaj bo Sonce zašlo, koliko bo lakote, če bom padel ali če bo dež. Hodilo se bo in povratka sredi poti ne bo, saj bi to pomenilo, da je bilo, tistih čeprav le morda sto ali sedemsto enajst korakov vzpenjanja, zaman.

Na začetku je bila pot zaradi mokrega listja precej spolzka, a je po eni uri le postala suha.
V senčnih legah so se kazali ostanki prejšnega dne, ko je po dolini deževalo.
Peta šestina prehojene poti prečka gozd nenevadnega izgleda.
Še stolp na vrhu in še dva razgleda zameglenih dolin, prvi iz vrha in drugi izpod gozda nenavadnega izgleda.
In vrh je bil po štirih letih znova osvojen!

ponedeljek, 31. oktober 2016

Ponovna poslovitev

Zdi se mi, da je zadnji teden v oktobru tisti najbolj jeseni podoben čas, v katerem zaživijo barve. Med vsemi barvami, ki nadomestijo zeleno, mi je zaradi svoje živosti najljubša ravno rumeno barva, povečini sadnega drevja. (:
Pa tudi temperature zunaj tik pod Soncem so še vedno prijetne dokler se ta ne skrije ali pa kaj zastre. Zaradi tega Soncu očitam, da je hinavsko.

četrtek, 27. oktober 2016

Ljubka degradacija

Že dlje časa se mi zdi, da prihaja do miselne recesije, nekakšne nasičenosti pomanjkanja zamisli. Kamorkoli in karkoli pogledam vidim zamisli prevzete od drugod. Seveda tako nastanejo alternative, ampak kdo si želi alternativ, če so same zase neuporabne, vse skupaj pa nezdružljive.

To so vrtički sredi puščave. Lahko odideš drugam, se med potjo odvajaš oziroma privajaš, ampak s sabo ne moreš nositi toliko vode, da bi lahko katerakoli sadika preživela to pot.

Na drugi strani nastajajo velike združbe, ki človeka utesnijo, si ga podredijo. To ni združevanje vrtičkov, temveč njihova rast v višino s ponujanjem še drugih storitev ali izdelkov. Tako se vrtičku pripoji še zabaviščni park in mehiška restavracija. Ko je človek enkrat v takšnem okolju, mu je veliko težje prehoditi puščavo, da pride do drugega vrtička in še enkrat toliko do pride do neke restavracije, saj ta dva še stojita v puščavi sama zase.

Odvisno od značaja človeka, ampak večina ljudi v takšnem okolju, kjer je vse na dosegu roke, ne pomisli o morebitni zamenjavi. Sčasoma bodo alternative zamrle in kakršna ponovna vzpostavitev teh bo težka, saj bo nemogoče ujeti ves razvoj, ki ga je v vmesnem času ustvarila velika združba.

Razhajalo se bo in razlike med veliko združbo in preostalimi se bodo le še povečale. Ta ugotovitev je zapisana že v Svetem pismu kot „Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.“

Na koncu ne bo alternativ in vse zamisli bodo zatrte.


Trenutno me zanima, kaj počno oziroma s čim se ukvarjajo ljudje, da ne mislijo.