Pravila pisanja

Grozno mi je videti vodilne ničle v datumih. Še bolj grozno pa so datumi oblike 4. 01. 2017. Torej nekje stoji ničla, drugje je ni. Po pravopisnih pravilih ta ne bi smela biti nikjer vodilna in za pikami vedno stoji presledek. Grdo mi izgleda zapisovanje časa, pri čemer je število minut nadpisano, četudi je takšen način pravilen, a še dobro, da je tudi zapis s piko med številom ur in številom minut pravilen. V vsakem primeru pa je še najboljše zapis vsega z besedami. Torej, večerja bo šest minut čez dvajseto uro ali ob dvajseti uri in šest minut.

V splošnem se mi zdi, da bi se ljudje lahko bolj trudili in pisali po pravilih. Povsod. Morda vlečemo razvado iz drugih jezikov in iz govorjenih besedil v pisna besedila, ampak meni so pravila všeč, saj zagotavljajo doslednost.

Ogabno! Ta blog ima v datumu vodilno ničlo in tega ne znam popraviti.

Toplina vznemirjenja

Tipično se v dnevih tik pred novim letom vedno prehladim in tokrat sem se prehladil v petek. To je pomenilo, da sem vse naslednje dni preživel na toplem. V soboto sem našel uganko, ki jo je bilo potrebno rešiti do polnoči in ki je prinašala nagrado, vendar ta še ni bila znana. Ker sem zaradi splošnega prednovoletnega vznemirjenja pričakoval nižjo udeležbo potegovalcev za nagrado, sem pričakoval tudi višjo možnost svoje zmage. In res, uspelo mi je.

Popoldne, na novega leta dan, je bila razkrita nagrada, ki mi je prenesla začuden pogled in nato še minuto krohota. Ne poznam še nikogar in še nikjer nisem prebral, da bi kdo prejel kaj takšnega, tako nenavadnega. Ni bila čokolada, ni bila metla in niso bile nogavice. Prejel sem en kilogram poliestra v vrvici na kolutu. Ja točno to. Preračunano to pomeni približno tristo metrov vrvice.

Da bo to leto drugačno, mi je bilo jasno že deset minut po polnoči, ko sem po snemanju ugotovil, da nisem posnel ognjemetov, temveč novoletno drevesce. Zagotovo se sliši nenavadno, ampak razlika je bila le v eni številki. Namesto trideset sem izbral sto osemnajst. Sto osemnajst je slučajno izbrano število, preko katerega se je v splet skoraj šestnajst dni neprekinjeno prenašala živa slika drevesca. V tem času je bilo drevesce deležno preko dvesto ogledov.

Naslednje leto bo bolje.

Meti neodločnosti

Več ali manj se je raznolikost barv ustavila pri štirih smetnjakih: za papir, za steklo, za pločevinke in za plastiko, pri čemer so lahko pločevinke in plastika združene v smetnjaku za embalažo. Sliši se, da je ločevanje odpadkov enostavno opravilo: namesto enega smetnjaka se sedaj vrže v enega izmed štirih, vendar je resnica daleč stran. Za lažje razumevanje se je na smetnjakih pojavil seznam, kaj se vanj lahko vrže in česa se ne sme. Ali je to dovolj?

Kam gre plastično vedro z betonom? Kam gre pločevinka z zasušenim lepilom? Kam gredo stvari, ki so dejansko sestavljene iz nerazcepnih elementov in kam gredo tekočine? Morda so to robni, skoraj nemogoči, primeri, ampak v občini, kjer nimajo smetnjaka za embalažo, se lahko le ugiba kam gre prazen tetrapak mleka, ker je ta sestavljen iz kartona, aluminija in plastične mase. Ali je pač potrebno tetrapak doma utopiti v vodi, da karton razpade, in potem še preučiti način, kako razdružiti polietilen in aluminij? Je potrebno z vsake vatirane pačke odstraniti bombaž? Je z ogledala potrebno postrgati zadnjo srebrno plast? Pa razstaviti dežnik? Pa z obutve odstraniti gumo? Pa olupiti baker znotraj električnih kablov? Pa iz kemičnega svinčnika odstraniti špico? Pa z obešalnika odstraniti kovinsko kljuko?

Počne kdo tako ali pač raje vrže med mešane odpadke? Kolikšen smisel ima sploh še ločevanje, če je ločevati težko oziroma kaj nam koristijo štiri smetnjaki, če bi jih dejansko potrebovali več kot dvajset.

Vsake toliko pripeljejo smetnjak za nevarne odpadke, kamor sodijo razne kemikalije, a pri oddaji zbirajo podpise. Prineseš eno pest sijalk (štiri cevi) in v zapisnik zapišejo, da si jih prinesel en kilogram; ena vrečka zdravil in krema za sončenje jim pomeni kar tri kilograme odpadkov. Vse to, da se potem v letnem poročilu lahko hvalijo, koliko nevarnih odpadkov so predelali; dejansko pa so jih le desetino.

Poleti je znanec čistil podstrešje in, ko se je tretjič pripeljal v zbirni center, so mu tamkajšni zaposleni očitali, da mu bi morali to zaračunati. Redno plačevanje položnic ni dovolj. Ni se potrebno več čuditi smetem v gozdu.

Po eni strani se spodbuja čisto okolje (na primer občina), po drugi strani pa se otepajo smeti (občinsko komunalno podjetje).