Meti neodločnosti

Več ali manj se je raznolikost barv ustavila pri štirih smetnjakih: za papir, za steklo, za pločevinke in za plastiko, pri čemer so lahko pločevinke in plastika združene v smetnjaku za embalažo. Sliši se, da je ločevanje odpadkov enostavno opravilo: namesto enega smetnjaka se sedaj vrže v enega izmed štirih, vendar je resnica daleč stran. Za lažje razumevanje se je na smetnjakih pojavil seznam, kaj se vanj lahko vrže in česa se ne sme. Ali je to dovolj?

Kam gre plastično vedro z betonom? Kam gre pločevinka z zasušenim lepilom? Kam gredo stvari, ki so dejansko sestavljene iz nerazcepnih elementov in kam gredo tekočine? Morda so to robni, skoraj nemogoči, primeri, ampak v občini, kjer nimajo smetnjaka za embalažo, se lahko le ugiba kam gre prazen tetrapak mleka, ker je ta sestavljen iz kartona, aluminija in plastične mase. Ali je pač potrebno tetrapak doma utopiti v vodi, da karton razpade, in potem še preučiti način, kako razdružiti polietilen in aluminij? Je potrebno z vsake vatirane pačke odstraniti bombaž? Je z ogledala potrebno postrgati zadnjo srebrno plast? Pa razstaviti dežnik? Pa z obutve odstraniti gumo? Pa olupiti baker znotraj električnih kablov? Pa iz kemičnega svinčnika odstraniti špico? Pa z obešalnika odstraniti kovinsko kljuko?

Počne kdo tako ali pač raje vrže med mešane odpadke? Kolikšen smisel ima sploh še ločevanje, če je ločevati težko oziroma kaj nam koristijo štiri smetnjaki, če bi jih dejansko potrebovali več kot dvajset.

Vsake toliko pripeljejo smetnjak za nevarne odpadke, kamor sodijo razne kemikalije, a pri oddaji zbirajo podpise. Prineseš eno pest sijalk (štiri cevi) in v zapisnik zapišejo, da si jih prinesel en kilogram; ena vrečka zdravil in krema za sončenje jim pomeni kar tri kilograme odpadkov. Vse to, da se potem v letnem poročilu lahko hvalijo, koliko nevarnih odpadkov so predelali; dejansko pa so jih le desetino.

Poleti je znanec čistil podstrešje in, ko se je tretjič pripeljal v zbirni center, so mu tamkajšni zaposleni očitali, da mu bi morali to zaračunati. Redno plačevanje položnic ni dovolj. Ni se potrebno več čuditi smetem v gozdu.

Po eni strani se spodbuja čisto okolje (na primer občina), po drugi strani pa se otepajo smeti (občinsko komunalno podjetje).