Tri trenutki

Danes sem se vozil iz Brežic proti Stari vasi in kmalu po prečkanem železniškem prehodu sem na desnem bregu pri prvem možnem zavoju iz glavne ceste opazil našemljenega sneženega moža. Ko sem pod njim prebal napis „Hawaii,“ sem se nasmejal in sedaj mi je žal, kajti vreden je nekaj fotografij.

Kmalu zatem se je za mano pojavilo večje črno vozilo, ki se je s svojo prekratko varnostno razdaljo dalo vedeti, da ga vozi nesproščena oseba. Še pred koncem naselja je vozilo povišalo svojo hitrost in me prehitelo.

Kasneje, nekaj sto metrov pred tistim spomenikom, ki se nahaja v gozdu, sem na desni strani, dva metra od roba cestišča opazil srno. Sprva sem mislil, da gre za imitacijo, vendar je s približevanjem izgledala vedno bolj resnična. Kmalu sem opazil še drugo in, čeprav sta bili pravi, se nista ganili.

Zaledeneli kapniki

Končno je prišla tista prava zima s primerno nizkimi temperaturami. Več kot še sončnega vremena si res ne želim. Sedaj naravo prekriva zmrzjena skorja, ceste pa so suhe in očiščene. Tistega, kar je bilo prej, ko se pod nogami udira mešanica snega in vode, tistega pa res ne maram.

Edini problem je sedaj ta, da je za odpiranje vrat avtomobila potrebno nekaj litrov tople vode, s katero se stali led okrog tesnil. Seveda ta voda potem steče po tleh in zaledeni tik pod podplatih ter ustvari občutek lepljivosti kot ga občutijo roke v času trgatve (grozdje). Tudi kljuko je potrebno odtaliti. Nažalost se tudi ta voda strdi, zato to ni najboljša rešitev, če avto kmalu zatem ne sreča garaže.

Tekom dneva so temperature ostale nizke in proti večeru je zopet začel naletavati sneg. Ker ga še ni napadalo dovolj in cest še niso začeli plužiti, se je na njih začel nabirati sveži sloj, ki naredi vožnjo še posebnejšo. To imam rad.

Roy Orbison - I Drove All Night

Mehka zmes

Pripetljaj izped nekaj deset dni je naslednji. Z roko sem šel proti luknji namenjeni odtoku sredi kopalnice, misleč, da bom prijel za vlaknino, ki maši luknjo, in jo potegnil iz cevi, potem pa zagrabim za nekaj mehkega in takoj posumim, da to ni to. Primaknem prse k nosu in zasmrdi. K sreči sem uporabljal rokavice, za kateri pred tem že tako nisem našel pravega para, nato sem desno spral zunaj pod vodo. Neverjetno je, kako smrdi ta mačji drek tudi, ko sem pobiral ostanke in jih nesel z leseno deščico, ki sem ju našel v bližini, v kanto za smeti.

Sicer pa veliko razmišljam o življenju. Zdi se mi, da smo kljub svoji lastni volji in predvsem zavedanju samega sebe, še vedno precej programirani.