Hitre besede

Včasih povem nekaj, morda bi temu rekli, nekaj neprimernega. Tako sem nekoč, med vožnjo proti Ljubljani pozimi postavil vprašanje: „Kako pa plužijo v tunelih?“ Ker so vsi ostali ostali tiho, sem prišel do odgovora.

Tudi danes se mi je na pikniku pripetilo nekaj podobnega, in sicer sem takoj, ko je nekdo začel vrteti pesem od Mi2 - Zbudi me za 1. maj, izjavil: „Ali bi lahko dali nekaj drugega, času primernega?“

Tlačilka skrbi

Ugotavljam, da manj kot imaš bolje je. Ni pomembno česa je manj, najpomembnejše je, da je manj tudi skrbi.

Jezi me, da se je zapravilo vse tri nastavke za tlačilko in sedaj, ko je precej lepo vreme, ne morem bilokam s kolesom. Priznam, da sem enega, tistega najboljšega, prvega, kupljenega v Ljubljani pred leti, izgubil sam, druge pa se je izgubilo zaradi moje dobrodušnosti posojanja, saj niso našli poti nazaj. No, ta dva sta bila tako za silo uporabna in sta bila priloženi tlačilki, vendar se je dalo tudi z njima spraviti kolo v pogon. Sedaj imam naročene in, ko pridejo, bodo zasedli isto mesto kot do sedaj, v prvem predalčku, levo zgoraj.

Morda je kriva moja obsedenost, da mora biti vsaka stvar na svojem mestu. Prav je, da je vsaka stvar na svojem mestu, kajti če se stvari ne najde, ko se jo potrebuje, stvar izbubi svoj namen, zato je zame enako, kot da stvari ne bi bilo.

Meja neznanega

Saj ne vem, ali bi bil resen in se zjokal, ali ostal nasmejen, ker nekaj, kar sem načrtoval cel mesec in sestavil, ne dela tako, kot bi si želel iz še neznanega razloga. Dobra stvar je ta, da se ničesar ni zakadilo, slaba pa ta, da ne dela in to me resnično, a nežno jezi.

Nekaj sem popravljal in dopolnjeval, a to je le brcanje v temo.

Drugi dan je bilo nekaj napredka. Težava se je ugotovila, vendar, če karkoli naredim v smeri načrtov, preneha delovati.

Tretji dan se je še kar poskušalo, kako ugoditi željam, ampak neuspešno. Morda bom sestavil še eno in videl, ali bodo simptomi enaki.