Črni pogledi

Naslednje vprašanje, ki ga slišim je, čemu sem tako črnogled, negativen.

Prvič, vzdržujem široko razmerje med dobrim in slabim. Vsak družbeni napredek (naprimer poleti v vesolje) ima negativne vplive na okolje. Porabi se mnogo energije in ustvari se veliko smeti, četudi se dela na tem, da bi bile rakete namenjene ponovni uporabi. Če vsak dvajseti Slovenec za zajtrk poje lonček jogurta, je to stotisoč praznih lončkov dnevno. Včasih se vprašam, če ni embalaža dražja od vsebine, sploh na primeru navadne vode. Seveda je možno embalažno ponovno uporabiti … ampak enkrat jo je preveč. Naj bom na tem primeru spodbuden? Če ja, potem kar kupuje in mečite stran. Stran? Kam stran? Stran od sebe … blizu drugega. Enako bo počel ta drugi …

Kot drugo si ljudje lažje zapomnijo slabe stvari. Morda, ker jih je manj? In kot tretje, ljudje manj hvalijo kot grajajo z besedami. Če sem pojedel vse, kar je bilo na krožniku, sem bil zagotovo lačen, ampak verjetno tudi ni bilo slabo. Če sem pogledal vse dele Grand Toura in sem se ob tem smejal, verjetno ni bilo slabo. Če me kdo vpraša, kako se mi zdi, bi rekel, da komaj čakam nove dele.

Torej niso vse stvari negativne … samo premalo jih poudarjam.

Zadnje govorice

Najprej sem mislil, da gre za potegavščino, ampak dejansko so resnično zbirali podpise za uvedbo dneva proti obrekovanju.

Zame obrekovanje kot pogovor predstavlja mašilo, ko se bi ljudje radi pogovarjali, vendar se nimajo o čem bolj pametnim. Pri obrekovanju se rado še pretirava. Ker mi teme, o katerih se tedaj pogovarja, ne ležijo oziroma me ne zanima to, kaj kdo počne, kje in kako, tudi sam slišim kakšno vprašanje, čemu me to ne zanima in vsakič odvrnem, da se bi lahko pogovarjali o čem pametnejšim, recimo o vsaj kuharskih receptih. Ko pa jaz govorim pa se vidi, da večina ni zmožna držati nivoja. Veliko raje bi poslušal razgledane ljudi, ki vedo, kaj je to vinski cvet in kje je Monakovo.

Ker ljudje poleg obrekovanja znajo takšni ljudje tudi peti, se je petje znašlo na isti stopnički, zato mi razne oddaje z iskanjem talenta in prireditve s kulturnimi vložki predstavljajo stran vržen čas. V bistvu mi je petje tako brezveze, da si besedila sploh ne zapomnim. Verjetno zato, ker bi mi pomnenje vzelo pozornost.

Včeraj sem prejel zahvale za svoje sobotno delo. Nekaj se je naredilo, lahko bi naredili več, predvsem bi lahko naredili bolj premišljeno, sploh pa, da ne bi rinili na tisto streho s polakiranimi strešniki.

Vedno bi bilo lahko boljše, pomeni, da je bilo do sedaj slabše.

Zaprto nebo

Včeraj sem bil preveč utrujen, da bi nadaljeval.

Nekatere hiše so bile takšne, primerne za rušenje, a v njih ljudje še živijo. Četudi imajo hišo zavarovano proti takšnim nezgodam, sumim, da škoda na takšni hiši ne bo priznana. Ostrešje je že preveč staro, gnilo in povito. Na teh hišah je nastalo tudi največ škode – največ lukenj in prebivalci so priznali, da se jim popravilo ekonomsko ne izplača, zato bodo verjetno takšne strehe ostale pokrite s folijo.

Drugo so modernejše hiše, stare trideset let in manj. Na strehah takšnih hišah je bilo poškodovanih od deset do dvajset strešnikov. Prebivalci teh so priskrbeli zalogo strešnikov, ki jim je ostala od nakupa in so jo nekje hranili. Od daleč je na strehi opazno videti barvne razlike med starimi in novimi strešniki.

Tretje so zopet hiše, stare od štirideset let in do trideset let, ki pa imajo na strehah azbestne valovitne plošče. Tudi te so končale pokrite s folijami. Kaj bo z njimi bo pokazal čas, najbolje bi jih bilo prekriti s strešniki.

Četrte hiše so čudežno ostale nedotaknjene, četudi so bile tiste prej in po poškodovane.