Sevanje skorajšnje

Te dni sem precej slabše volje in vem, čemu je to. Veliko mislim ter načrtujem, zato vsako odstopanje vodi v svoje vrste razočaranje. Nadalje živim na avtocesti, kjer sem blazno neučakan. Ponavadi, pretežno v prostoru, se sprehajam sem in tja. Ko druge to izrazno moti, se naslonim na zid in izmenjajoče zrem v določene točke. Tedaj občasno niti ne poslušam. Pot do rezultatov ali cilja je pomembnejša od cilja. Slednjega morda niti nočem doseči.

Vsakodnevno si iščem naloge, po drugi strani pa me drezajo poletne temperature. Vročino čutim po obrokih in sploh ne vem, kaj je takrat najbolje storiti, bolje je zaenkrat ležanje na trebuhu. Povečala se je želja po hrani in jedel bi že sit …

Žre me nepazljivost. Sprašujem se, zakaj kljub času nisem postoril vsega tistega, kar sem imel možnost storiti. Največkrat se mi stvari polomijo oziroma izmaličijo pri prevozu. Skrajen primer je bil pred časom kaki, ki je spustil tekočino in sem potem vsaj trikrat brisal oziroma izžemal tisti predel, ker je bilo vidno drugačen. Včeraj sem ugotovil, da sem kljub kartonu predrl podlago … bo potebno naslednjič spodaj podložiti še več kartona.

Dvigi navzdol

Ta teden sem domov vlekel stvari, ki morda ne obstajajo niti v tisoč kosih. Njihova usoda (kaj bom z njimi) še ni bila določena; vem le, da sem na regalih stežka našel prostor za njih in da sem pred tem za njih naredil toliko korakov, sicer v enem in istem prostoru, da sem na tetivi nad peto dobil žulje, ki so se mi še isti dan odprli, zato tiste obutve, zaradi katere sem jih dobil, ne bom nosil še nekaj časa.

Precej se jezim, ker sem verjetno v tistem prostoru takrat iz jeze odvrgel dve drobnariji, saj sta mi pri razdiranju povzročala zgago. Ker ju bi sedaj zelo rad imel za sestavo, sem bil v prostoru že trikrat in jih iskal zaman. Dodatno težavo povzročata njihova barva, saj ta soupada z barvo tal, in razsutost še drugih, nepomembnih delcev po tleh.

Poleg tega mi je žal, da sem zavrnil osovino, ki spominja na bojni kij – neke vrste jekleno gorjačo. Pojma nimam, kje je sedaj, ne bi jo bilo slabo nekam spraviti in potem ljudi spraševati, če vedo, od kod je prišlo to in čemu se to tam uporablja. To bi bil dober primer stvari, ki zavaja s svojim videzom, saj je bila del nečesa, ki pomaga reševati življenja, čeprav jo je jasno mogoče uporabiti oziroma zlorabiti v zle namene.

Opažam, da večinoma živim v svojem svetu in izven tega prav ničesar pogrešam. Ko od časa do časa pogledam politiko, ugotovim, da se v njej ne znajdem in jo preskočim. Ko pogledam, kako večina preživlja dneve, jim nisem prav nič ljubosumen. Mene te prenosne naprave niso tako zasvojile, da me je iz poštenosti v obrazce ali kam drugam sram vpisovati svoje telefonske številke, kajti vem, da je ta podatek nepomemben, če še vedno tudi po cel dan ne vem, kje imam telefon.

Otip misli

V bistvu me je sram, ko prebiram besedila izpred sedmih oziroma osmih let. Čudim se (sam sebi), čemu sem pisal take podrobnosti, kot je število žarnic, prisotnost ajvarja in pomanjkanje pozornosti …

Premica brez mesa v prostoru pove, da mi je veliko lažje povedati, česar nočem, saj na drugi strani niti ne vem, kaj (si) želim.

Kaj sploh počnem vse dni? Na spletu gledam nepremičninske oglase oziroma nepremičnine, ki jih kljub skopim informacijam (povečini sta navedena zgolj kraj in velikost parcele/objektov) najdem na zemljevidu, jih obiščem ter si vsakič rečem, kako zvito izberejo fotografije, saj so predmeti oziroma stavbe v resničnosti veliko manjši oziroma manjši.

Tudi prej, med potjo, sprehodom ali kako drugače, sem opazoval hiše in takoj pod streho, ponavadi s krajše oziroma ožje strani hiše (če ima hiša tloris pravokotnika), ni pa nujno, je zid, ki ponavadi tudi podpira ostrešje, v trikotni obliki, in šele ta mesec sem odkril slovensko besedo za ta zid. Imenuje za „zatrep.“