Prepih slabosti

Od ena do deset, se počutim osem ali devet slabo; res slabo. Kriva je prebava. Tokrat je kriva prebava, sicer pa, kot ponavadi, moj (priučen) značaj, da se sedaj počutim kot na antracit prašno barvana pohištvena cev znotraj katere poteka verižno trčenje.

Te dni tudi več govorim, da tudi tisti, za katere se ve, da preveč govorijo, v pogovoru obmolknejo. Mislim, da se je torej bolje posvetiti pisanju, saj imam, tako kot velikokrat, občutek odsotnosti hotenj in stavkov ne dokončam, ker se vmes že premislim.

Letošnji poletni eksperiment se je odrezal nad pričakovanjem. Poleg tega, da pri spanju hladi oziroma da povzroča občutek hlajenja preprečuje tudi pikanje komarjev in to brez uporabe kemikalij. Delovanje je malenkost, a zanemarljivo slišno.

Olepšana sedanjost

V šestnajstih dneh je bilo predvideno prekolesariti tisoč kilometrov in vsaj enkrat prekoračiti sto kilometrov. Od tega se je kolesarilo sedem dni in prevozilo tristo štirideset kilometrov, najdaljša pot je obsegala triinosemdeset kilometov, saj sem začel tedaj sanjariti o sadni solati, ki potem sploh ni bila narejena, saj se je prej pojedlo štiri hruške in to je bilo to.

Ker sem v tem mesecu slučajno po tleh opazil slive ter tudi v krošnji, sem eno vzel, jo opral ter jo pokusil. Ker je bila zares zrela in res dobra, sem potem pojedel še dve malo manj zreli in manj dobri, vendar sem si kljub temu rekel, kaj vse zamujam. Sadje visi. Če ne tu, pa pri sosedu, samo vzeti ga je potrebno, sicer bo vse popadalo na tla, zgnilo ali se posušilo.

Hrušk je sedaj res ogromno, tudi češenj je bilo ogromno in res sem jih veliko pojedel, a še premalo, ker bi jih sedaj še jedel … žal mi je zgolj za marelice, ki jih je bilo letos toliko kot fig, za eno figo malo.

Njen delež

Kljub vsemu pa bi v teh časih pohvalil kurirske službe, saj uspejo dostaviti stvari pred pričakovanim datumom. Za lažjo predstavo, v četrtek popoldne je bil paketek z maso šestdeset gramov odposlan iz zvezne države Texas in je prišel v ponedeljek zjutraj. Torej skupaj v štirih dneh, vključno s soboto in nedeljo, prepotuje pol sveta. V tem času je dostavna služba poskrbela tudi za vso papirologijo v smislu uvoza oziroma carinjenja. Seveda je bilo vse to storjeno, ker je bilo tako dogovorjeno. V svetu (mednarodne trgovine) se za nivo te storitve uporablja okrajšava DDP in je najprijetnejša za kupca, saj mu ni potrebno urejati pravzaprav ničesar.

Tudi dostava v Nemčijo v tem času nima zakasnitev. Priporočeno pismo je dostavljeno v treh dneh. Največja prednost vključenosti Slovenije v Evropsko unijo vidim v odsotnosti carin. Seveda je Slovenija pred nekje trinajstimi leti izgubila svojo valuto. Po tem času tolarja niti ne pogrešam.

Ker se je povečal nakup Slovencev v tujini so morali marsikateri tuji prodajalci pridobiti slovensko identifikacijsko številko za namen obračuna davka na dodano vrednosti. Na primeru je to pomenilo, da je sprva nemški prodajalec Slovencu izročil blago z devetnajst-odstotnim (nemškim) davkom, pri čemer je zaradi ekonomije obsega bila tudi osnovna cena nižja, kar pri nekaj sto evrih celotnega nakupa prinese prihranek kljub višji poštnini. Ko je ta isti prodajalec prodal preveč je moral začeti obračunavati dvaindvajset-odstotni (slovenski) davek, zato je smiselnost postala vprašljiva. Vsebina tega odstavka temelji na mojih izkušnjah in nisem davčni svetovalec, četudi mi izgleda sistem davka na dodano vrednost sila preprost, če si ga (v mislih) predstavljam.

Skratka, država bo skoraj gotovo vedno prišla do „svojega“ deleža.