Neizprosna projekcija

Ob pogledu svoje podobe v ogledalu si ne zdim star. Tudi drugi se mi ne zdijo stari — kot da bi se enakomerno starali z mano. Drugačno mnenje nastane, ko pogledam svojo nekdanjo podobo na fotografijah ali vidim ljudji nekdanjih mojih vlog: otroke, dijake, študente.

Po občutku so bila moja najlepša leta starosti okrog osemnajst oziroma devetnajst let in večno bi ostal teh let, četudi bi se moral večno učiti.

Kljub temu čas šviga mimo in postajam odločnejši. Če ocenjujem od ena do pet, delim večinoma skrajni oceni. Postajam občutljivejši na t.i. posploševanje, saj sta naslednja stavka: „Vožnja je bila zabavna“ in „na vožnji mi je bilo zabavno,“ popolnoma različna, saj dvomim, da bi bil lahko nekdo sposoben podati mnenje, ki bi veljalo za vsakogar. Postajam tudi pozornejši, saj opažam, da bi ljudje že kar radi reševali probleme, ki jih še niso zaznali oziroma jih prepoznali. Tu sem se tudi sam našel. Počel bi spremembe, a sem se ustavil, ko sem se vpraševal, čemu sploh bi jih počel.

Ker sem opazil, da so pri sklepanju pomembne okoliščine, se trudim, kolikor toliko je mogoče, podati dovolj podatkov, da si lahko vsi ustvarijo enako sliko. Tudi sam se lahko pri istem primeru odločim različno, morda tudi napačno, če mi ni znanih dovolj podrobnosti.

Pisno izražanje mi je veliko lažje, saj mi omogoča hiter pregled nad že spisanim, hkrati pa lahko dopolnjujem … ustno mi je zato težje. Ker glede na izkušnje opažam, da se prerekanje prične hitreje pri ustnem sporazumevanju, kjer se vpliv „imeti prav“ kmalu meri tudi v glasnosti in (osebnem) zmerjanju, si želim in težim, da bi se vse izvajalo pisno, četudi bi drugi želeli ali hoteli postopati drugače. Poleg tega pisno gradivo služi kot dokaz, kar še posebno cenim.

Jasno to ne pomeni, da je prerekanje na mojem vsakodnevnem sporedu. Pomemben je pristop k reševanju, pri čemer se je potrebno tudi zavedati, da v prvem nizu rešitve morda še ne bo.

Vedenje dejanja

Danes zjutraj, malo čez 6. uro, sem poklical dostavno službo za organizacijo dostave in prejel sporočilo, da začno klice sprejemati po 7. uri, kar sem tudi storil. Ko so mi dostavili še zadnji paket tega naročila, je moj up odplaval po vodi. Manjkajoči izdelek bom naročil ponovno, če mi vrnejo kupnino za neuspelo dostavo ali ne.

Sedaj sem načel čokolado, ki izgleda kot dvestogramska, v bistvu pa je tako tanka, da je poleg tablice še karton, da se tablica ne prelomi.

Polje neresničnosti

Imam pomisleke na bodisi svoj opešan spomin bodisi na dejansko pomanjkanje pristnosti poletja, kot da to sploh ni bilo tako neznosno vroče kot bi lahko bilo. Spomnim se morda dveh toplejših tednov, ko sem se premaknil v prijetnejše okolje … sedaj pogrešam tople dni, saj so mi natikači najljubša obutev zunaj in znotraj hodim bos. Seveda je talno gretje očarljivo, vendar ni nujno.

Kot drugo je zadnja stran telefona nekje nekaj srečala in se razbila. Moj odziv je bil nepričakovano miren – bil sem presenečen, ker vem, da mi ni padel na tla, in nisem uspel ugotoviti, ali poškodba izvira iz moje nerodnosti, zato si tudi ne morem očitati večjo pazljivost. Zaenkrat je najverjetnejši scenarij razbitja spolzenje iz žepa med vožnjo v avtomobilu in trk ob vodilo za pomikanje sedeža. Karkoli že, slišal sem, kdor živi v preteklosti in sedanjosti, ne more živeti v prihodnosti.

In še tretjič. Znotraj sebe tekom popoldneva čutim nemir in ta se odraža v strašanski želji po hrani, po sladkarijah in, ko vsega zmanjka, so dobre tudi hruške.

Pa še četrtič sem brez izrazitih čustev, ker mi pet izdelkov iz Združenega kraljestva dostavljajo že sedem dni, saj so jih uspeli zapakirati v tri kuverte, pri tem so v kuverto številka dva vložili izdelek iz dobavnice kuverte številka tri. Ker so mi na dan prevzema kuverte številka dva pozabili izročiti kuverto številka tri (poslali so jih isti dan in tudi dostava se je izvršila isti dan), močno upam, da bo najdražji izdelek nakupa, ki bi moral biti v kuverti številka dve, v kuverti številka tri. Res mi ni bilo več prijetno to zmedo razlagati v angleščini po telefonu, zato sem se odločil, da počakam kurverto številka tri, pri čemer se moram jutri zjutraj dogovoriti z dostavno službo za ponovno dostavo.

Letos, izgleda tako, nimam sreče z dostavo in temu sem se že prilagodil. Na kitajski izvozni pošti so mi zavrnili tri pošiljke, ki sem si jih poslal domov. Potem sem se dogovarjal s Čehom, saj so mi izgubili pošiljko v protivrednosti okrog petsto petdeset evrov iz ZDA. Po slišanih besedah je bilo njemu najpomembneje, da jim ne bi bilo potrebno plačevati odškodnin zaradi neupoštevanja dobavnih rokov.

Dokler ljudje spremljajo le olimpijske igre, posedajo po gostilnah in si privoščijo nedeljska kosila po dvanajst evrov brez pijače, kjer pojamrajo o kuhinji, da je plinska jeklenka „previsoka za v omarico“ o odškodninah niti ne razmišljajo. Večkrat slišim, da ljudje zahtevajo le svoje pravice, a se ne zavedajo svojih dolžnosti, čeprav v Sloveniji ljudje bolje poznajo „garancijo“ kot pravice izhajajoče iz druge knjige Obligacijskega zakonika, ki se tičejo stvarih napak.

Čeprav se reševanje stvarne napake lahko zavleče do enega meseca in pol, pri čemer je kupcu v najslabšem primeru vrnjena celotna kupnina, se nihče ne sprašuje oziroma se mu ni potrebno spraševati o vloženi energiji in času zaradi reševanja sporov. V industriji je drugače — tam je povečini nadaljno delo odvisno od dobave (pravočasnost, kakovost, količina, …), zato je opravičevanje precej na mestu in dokaj uspešno. Glede na slišane izkušnje drugih se tako reši precej zadreg. Čeha sem zato popolnoma razumel, zagotovil mi je brezplačno ponovno dobavo in bil je slišati vesel, ko sem mu omenil, da je ponovna dobava zame popolnoma sprejemljiva. Prosil me je, naj jim naslednjič ob nepravilnosti oziroma odstopanju spročim takoj, in tega se bom naslednjič tudi držal, čeprav si takšnega dogodka oba ne želiva.

Pa se mi zdijo odškodnine pravi pristop? V tem primeru ne, vendar na splošno da, ker ne vidim razloga nespoštovanja pogodbenih določil. Zakaj bi kdorkoli karkoli sploh podpisal, če to ne bi prineslo karkšnihkoli posledic?

Ne trpi kakršna koli proizvodnja, obtičijo le moji projekti.