Ovčjereja narodov

Ah ta moderna tehnologija, vsakih deset let nekaj udarnega, s čimer se zaposlijo množiče. Še pred časom so bile v igri t.i. kriptovalute, s katerimi je peščica obogatela, večina pa zato izgubila. Sedaj pa je na pohodu ta „umetna inteligenca“ s svojimi lovkami na vedno več področjih.

Ljudje pa postajajo neumnejši. Včeraj sem namreč opazil slovenske podnapise slovenskega govorca, saj je ta pri svojem govoru uporabljal preveč tujk. Te besede se tako redko uporabljajo, da mi ni jasno, zakaj ne bi uporabljal ustrezne besede oziroma kje zavraga je človek staknil te tuje besede. Najverjetnejši razlog uporabe (po moje) je izrazna moč, zaradi česar se pri preklinjanju na slovenskem ozemlju predvsem uporabljajo besede oziroma besedne zveze iz južnih jezikov.

Voditelji držav postajajo manj razsodnejši. Več vojn, več nasprotovanj, višje cene … same nepotrebnosti, otročje igre metanja polen pod noge.

Mislim, da je prišel čas za gojenje sobnih in okrasnih rastlin. Mogoče še sadnega drevja, od tega bom kaj imel.

Nadlegovanje glasbe

Med delom oziroma ustvarjanjem poslušam glasbo, praviloma kar radijsko postajo in povečini je to Radio SI, ki ima pretežno dober izbor glasbe, vendar občasno pretirava z rinjenjem določene slovenske glasbe oziroma določenih komadov. Slišal sem ga prvič, slišal sem ga drugič, dosedaj sem ga slišal že vsaj dvainpetdesetkrat in sem si na podlagi njegovega besedila ustvaril menje, da je avtor ustavil komad, ker ga je moral ustvariti, brez kakšrnega koli vzroka brez kakršnega koli namena, komad obstaja zgolj zase. Besedilo se ponavlja, nima kakršnega koli globljega pomena, pod komad pa je podpisan Gal Gjurin in ni vreden predvajanja.

Slovenska glasba za katero lahko rečem, da se je avtor potrudil tako na besedilu kot skladbi, izvajata Siddharta in Jan Plestenjak. So še drugi dobri avtorji, vendar imata ta dva za moje mnenje precej pestro in zahtevno besedilo, kar pomeni, da imam težave s pomnjenjem.

Zagon tajnosti

Zopet po novem letu sem s polno glavo novih idej, ki niso nič drugega kot samopomoč k boljšemu razpoloženju. Izvedljivost je odvisna od (razpoložljivega) časa, denarja in konec koncev smiselnosti, predvsem smiselnosti, saj si želim nekaj „novega“ oziroma, že zdaj vem, skrajno nemogočega, pri čemer bi zapravil nekaj mesecev svojega časa, da bi si na koncu rekel, da mi je uspelo, pospravil vse v predal in to bi bilo to. Povsem enako kot kolesarski izleti: na cilju se obrnem, si čestitam in odidem nazaj.

S temi dejstvi ter s predvidevanjem prihodnosti se bom skušal letos krotiti, da bom počel preproste stvari, ker jih lahko, ker me nič ne stanejo, čeprav so zame v vsakem pogledu nesmiselne, vendar mi prinašajo čas in denar.

To sta stvari S in D, S kot služba in D kot dopolnilna dejavnost. S je postala dolgočasna. Če se ne prerekam, traja osem ur. Ker se prerekam, traja nekaj ur manj, vendar se mi ni potrebno prerekati, le sprijazniti se je potrebno s tem, da nimajo želje po urejenosti in da nihče ne in ne bo odgovarjal za krštev pravil, ker jih tudi tisti, ki nadzorujejo oziroma bi jih morali uveljaviti, ne poznajo. Razlog je preprost, nihče se nikomur noče zameriti, zato vlada t.i. status quo. Tudi D ni razburljiva. Občasno se zavzamem in zakopam k delu, da so vsaj nekakšni tedenski rezultati.