Izgled resnosti

Bilo je obdobje, skupaj trajajoče dva tedna, ko so me pri skoraj vsakem obisku poštne poslovalnice in bencinskih servisov spraševali po davčni številki, misleči, da pošiljam za podjetje ali točim gorivo za podjetje. Njihov razlog mi je ostal neznan, saj sem se tisto obdobje obnašal enako kot pred tem in po tem. Količina pošte ni odstopala od povprečja, avtomobila nisem menjal, oblečen sem bil tako kot ponavadi. Potem se je kar nehalo.

Sicer pa je danes že drugi dan, ko ne in ne morem izreči določene (bistvene) povedi določeni osebi. Ker je to tako težko, sem si bil naredil načrt z dvema točkama in sem pričel, kot prvo velja to in to. Ko sem moral preiti na bistveno drugo točko, je nastal mrk. Nekaj deset minut kasneje sem poskusil ponovno z dvema točkama, pri čemer je bila sedaj prva točka drugačna, pri drugi točki pa se mi je zopet ustavilo. Poskusil sem v tretje. Isto, vendar sem namesto druge točke rekel, da bom počakal zunaj. V četrtem poskusu sem namesto drugege točke imel že tretjo in četrto točko. Bil sem res potrt. To slabo energijo sem prenesel v noge in sem hodil sem in tja. Tuhtal sem, da si bom poved druge točke napisal na list papirja in jo prebral. Seveda mi tudi to ni uspelo.

Nato sem se domislil nečesa drugega, povsem nepovezanega. Udejanil sem eno izmed mojih (norih) idej in, ko mi je uspelo, sem planil v krohot. To sem pokazal drugim, ki udejanjenega niso razumeli. Pričakovano niso razumeli, saj nisem želel preveč razkriti. Čez nekje pol user sem poklical omenjeno določeno osebo po telefonu. Zopet sem začel s prvo točko, ki je bila tokrat nekaj sedmega, namesto druge točke pa sem rekel, da se vidiva v ponedeljek. Neverjetno.

Napera izvleka

Živeti radovedno ni lažje, je le časovno potratnejše, saj ni hitrih in preverjenih receptov ali uveljavljenih pravil. Živi se z razumevanjem, dojemanjem in navsezadnje tudi s poskušanjem. Človek spozna in pozna svoj celotni podvig, od pričetka do zaključka. Neutemljenih odločitev ni … „Ali je nekje odgovor? Ali je nekdo, ki ve?“

Ko plačujem z gotovino, izročim bodisi točen znesek ali tako natančen znesek, da se mi vrne kovanec, dva ali bankovec. Zgodbi sta dve. Enkrat sem v Ljubljani želel nekaj kupiti (kaj se ne spomnim več, to je bilo vsaj že petnajst let nezaj), vendar iz nekega razloga nisem (zagotovo niso imeli ali sem bil prepozen), zato sem gotovino odnesel na tamkajšno banko, kjer so me vprašali, koliko imam. Izrečeno vrednost so vpisali kot polog. Zatem so izročeno gotovino vstavili v stroj za preštevanje in takrat sem izvedel, da sem storil napako. Ugotovil sem, da sem gotovino štel kot minute. Torej sem za vsakih šestdeset evrov enoto prenesel naprej oziroma sem prištel sto. Vpisan znesek so mi vzeli iz računa in vpisali točen znesek. Druga zgodba je vezana na vračilo v kovancih, kjer se je izkazalo, da so bile vmes še druge valute. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo. Manj kot mi vrnejo, hitreje preverim in preštejem.

Malenkosti spreminjajo osebnost.

Razpoka dneva

Sobne rasline so zakrile psa, ki s taco moli v krizo. Te krize še nisem ubesedil in menim, da je čas pravi.

Opazujem druge, opazujem oponašanje ljudi in življenjska obdobja. V naši kulturi je to obdobje izobraževanja, obdobje zaposlitve, obdobje starševstva in obdobje upokojitve, po večini v tem vrstnem redu. Je to vse? To ne more biti vse. Nočem, da bi bilo to vse.

Nisem še raziskoval menj drugih ljudi. Mogoče to za njih sploh ni omembe vreden problem in se s tem ne ukvarjajo – s tem so se sprijaznili. Jaz se nisem, zame je takšno življenje sužnja. To ni sužnjelastništvo, človek je suženj le sam sebi – služenj svojih želj. Kos razmisleka je sledeči: Človek hodi v službo, da zasluži. S tem si kupi hišo. Ker si je kupil hišo, hodi v službo, da si jo odplača. Ker je pot dolga, si kupi vozilo. Ker si je kupil vozilo, se vozi v službo, da ga odplača, itd. Razmere v službi se spremenijo. Človek si želi druge službe, a je zadolžen ter ne ve, kako bo v njegovi novi službi ipd.

Ravnokar našteto ljudje počno, razen če podedujejo ali je plačnik nekdo drug, ampak plačnik vedno obstaja. Seveda niso vsi ljudje takšni. Vodilni ljudje oziroma bolje rečeno lastniki podjetij živijo drugače, večinoma bolje, ampak delež teh ljudi je majhen. Kakor koli, takšno nizanje vzročno-posledičnih povedi, me je vzgojilo drugače. Dejansko se skušam izogniti vsem pastem, ki človeka pahnejo v vrtinec samega sebe.

Mobilni telefon za nekaj sto evrov oziroma skoraj že tisoč evrov? Ne.
Osladkana pijača s tavrinom in kofeinom? Ne.
Naložbeni skladi in obročno odplačevanje? Ne.
Udoben in razkošen avtomobil s kromiranimi obrobami ali spuščenim podvozjem? Ne.
Igranje iger na srečo? Ne.

Ampak lahko bi … zakaj ne bi? Zakaj bi? Lahko bi… ampak vprašanje, ki vedno deluje je sledeče: „Ali to zares potrebujem? Kaj bom s tem? Kolikšna je dodana vrednost?“

Ljudje, ki temu nasedejo, so zame reveži. Reveži, saj stradajo, ker nekje pač morajo vzeti. In, kolikor sem opazoval, nasedejo povečini ljudje, ki že tako ničesar več nimajo in njihovo stanje se le še poslabša.

Kako se pastem izognem? Z analizo oziroma z dvema vprašanjema:„ Kaj imam?“ in „Kaj želim doseči?“ Včasih na to nisem bil pozoren, ampak sedaj se držim za glavo in nasmehnem, ko zaslišim ljudi, ki rešujejo problem, ki ga ne poznajo, v smislu, da ne vedo, kaj naj bi sploh reševali, ker se niso vprašali, kaj imajo ali kaj si želijo. Potem pa rešujejo nek povsem drug problem …

Ker sem vse zgornje želje zavrnil in bi pričakovano zavračal tako naprej, je logični sklep ta, da želj nimam, da si ničesar ne želim. Kaj si sploh želim? Želim si radovednosti in raziskovanja. Za to potrebujem čas. Čas, ki bi ga sicer potrošil v vrtincu samega sebe. Vsi imamo svojih štiriindvajset ur dnevno, razlikuje se le delež, koliko ga namenimo kapitalistom.