Vizija iluzije

Steblo rastline z nekaj listi se odreže s čistim rezom, odstrani spodnje liste, da ostanejo le kolenca (popki), in se ga postavi v vodo tako, da je teh nekaj kolenc pod njeno gladino. Pa je resnično tako preprosto?

V prvem poskusu sem vzel rez lovorikovca in rez oleandra. Po enem tednu je rez lovorikovca pognal nekaj novih listov in bil presenečen, da je to mogoče zgolj z vodo, po treh tednih pa so prvotni listi začeli spreminjati barvo na rjavo in rastlina je propadla. Z rezom oleandra prvi mesec ni bilo nič, potem sem ga prestavil iz stekleničke v plastenkico in zamenjal vodo. Po enem tednu je pognal koreninico in po dveh tednih je koreninic precej.

V drugem poskusu sem vzel tri reze lovorikovca in rez lovorja. Rez lovorja je v prvem tednu ovel. Z lovorikovci po dvajsetih dneh ni sprememb na bolje, enemu se stanje slabša. Namesto lovorja je sedaj v plastenkici bilka gozdne jagode s tremi značilnimi listki.

Cilj je seveda vzgojiti fotinijo, ki je precej podobna lovorikovcu, a ima rdečkaste liste.

Šepetajoča neslišnost

Imam še tako odlično zamisel in dovršeno izvedbo, vendar če vse ostane le pri meni, je ničvredno. In tako je, ker mojem delu za načrtovanje in delu za izvedbo manjka del za trženje. V moji osebnosti tega dela ni, ker ga nisem nikoli razvil. Nisem ga razvil, ker je pri trženju vpletenih več oseb, jaz pa medosebnega stika nikoli nisem maral, ker me je preganjalo vprašanje, kaj si drugi misijo o meni, dodatno pa so osebe večinoma „vame rinile“ oziroma sem jih tako doživljal. Tudi nastopanja (pred neznanim občinstvom) nisem maral, temu sem se trudil izogibati in odločitve so bile tako naravnane.

Kakšneje sem sicer ugotovil, da nastopanje ni tako grozno, spoznal mnogo ljudi ter prejel tudi pohvale.

Ne trži se samo blago in storitve, trži se tudi oseba sama, za napredovanje, za novo službo. Tržniki so pri tem uspešnejši, čeprav njihovo „blago“ ni nujno vrhunsko in ga ne uspejo prodati vsem, ampak ga vsaj prodajo. Smatram, da precej sposobnih ljudi opravlja svoje delo bolje, kot so zanj plačani, vendar so jim bolje plačana delovna mesta zasedli ravno tržniki s svojimi obljubami. Na primer, za isto stopnjo izobrazbe sem bil na drugem delovnem mestu za četrtino bolje plačan kot na prvem in bi ostal bolje plačan, četudi bi se izšolal za višjo stopnjo izobrazbe na prvem delovnem mestu.

Šel sem skozi gradivo, kolikor ga mi je ostalo od študija, vključno z domačimi nalogami in predstavitvami, in lahko rečem, da sem od šole naprej na dopustu.

Kot vidim, sem se držal načela o omejeni količini besedila. Pod točko za 21. stoletje bi dodal, da se ukvarjam z vzgojo rastlin. Zanima me, če se mi bodo v senčnem predelu vrta prijele sadike gozdnih jagod. Zemlja po sipkosti ni podobna tisti iz gozda, vendar če bo poskus spodletel, bom iz gozda prinesel tudi to.

Šel sem skozi še drugo „gradivo“ in opažam, da dolgovezim.

Mišljenjski delikt

Nekaj sem si naredil, pozabil sem kaj in kdaj, morda sem se le udaril. In, ker bolečnina po nekaj tednih ni popustila, sem se naročil (oziroma so me naročili) na slikanje z magnetno resonanco.

Pogoj za preiskavo je odsotnost vseh magnetnih (oziroma kovinskih) gradnikov v telesu. Ker nisem imel še nikakršne poškodbe ali operacije, nisem imel omejitev. Najprej sem se preoblekel v dano haljo, podpisal izjavo, odgovoril na vprašanje o delu telesa za slikanje in nato stopil proti napravi. Moje prvo vprašanje ob pogledu na mizo (to je podstavek oziroma ležišče), je bilo, kje bom imel glavo oziroma kako naj se nanjo uležem. Ko mi je nastavil vzglavnik, mi je bilo takoj jasno.

Ko je mizo spustil, sem se nanjo usedel in se zasukal. Bil sem previsoko, se popravil, nato bil prenizko in poslej končno z glavo na blazini. Po navodilih sem moral svoj položaj na mizi še dvakrat popraviti in, ko sem bil kolikor toliko v zahtevani prisilni drži, me je podložil, založil in obtežil. Naročil mi je, naj bom čimbolj pri miru, jaz pa sem ga vprašal, koliko dolgo bo vse trajalo. Dobil sem odgovor, se takoj vprašal, če bom lahko miroval tako dolgo, in v dlan žepek z zrakom za stisk v nujnem primeru. Nato me je z mizo vred pomaknil v votlino. Angleški izraz za značilen kolobar z votlino oziroma krof z luknjo te naprave je gantry, kar bi se lahko prevedlo v portal.

Tam sem videl, kako globoka oziroma dolga je votlina te naprave. Gledal sem navzgor, si v svetli utesnjeni notranjosti našel piko in začel strmeti vanjo. Po začetnem tonu se je pričel ropot. Ta je bil glasen, ni bil pa preglasen. Občasno ga je zmanjkalo in po vsakem premor je zvenel nekoliko drugače.

Moje misli so bile sprva osredotočene na minute, koliko dolgo bo trajala ta večnost. Čutil sem pospeške premika mize, pomikal sem se po milimetrih, spreminjala se je smer pomika, občasno sem zamižal in zatem v notranjosti votline iskal nove pike. Pod obteženim zapestjem sem čutil svoj srčni utrip, zavedal sem se svojega dihanja in misli so bile osredotočene na moj del telesa. Bilo je kot na jogi, le položaj telesa tega ni bil vajen.

Osmi premor je bil daljši in po njem ni bilo več ropota. Takrat so odprli vrata, pomaknili mizo iz votline in me razbremenili, jaz pa sem postal slabe volje, ker je pol ure te večnosti tako hitro preminulo.