torek, 31. januar 2017

Središče

Še to, ABS je nujno obvezen in zavoji ne dopuščajo pretiravanja s hitrostjo.

Zdi se mi neverjetno, da je minilo že skoraj pet let in pol, odkar sem se zadnjič potikal tod naokoli. Sprašujem se, čemu sem takrat dobesedno hodil v krogu (po poti, ki zaokroži nazaj), in pozabil pogledati, kaj se skriva v njegovem središču. Spominjam se tistega poletja, ki se je počasi spreminjalo v jesen, in takrat je bilo ozračje toplejše, primerno za kratke rokave; sedaj pa se mi je pod nogami udirala skorja.

Kamor koli sem tokrat med hojo pogledal, je bila polomija, dobesedno. Debla dreves so bila prelomljena na pol in sredica je zevala med deloma, ki sta še vedno ostala povezana med seboj. Grdo in neprimerno za objavo kam drugam kot v rubriko posledice morebitnega žleda in rubriko brezčutnih ljudi, ki v gozdu odvžejo svojo posodo, hladilnike in vse ostalo navlako, ki živalim popolnoma nič ne koristi.
Kljub na drevesu pričvrščeni prepovedi približevanja brez podpisa, ki je pred leti ni bilo, sem sledil stopinjam in se premaknil do oboda kroga, kjer sem opazil prve spremembe. Betonski tetraedri so izginili. Takrat jih ni bilo tako malo in za približno tridesetimi ovirami ni ostala praznina, temveč razdejanje podobno tistimu, ki ga za seboj pustijo divji prašiči iskajoči želode. Ne zanima me, kdo jih je ostranil, temveč kje so sedaj.

Jasno sem nadaljeval naravnost proti središču, saj na obodu tako ali drugače že takrat ni bilo ničesar več razen kakšnih salonitk, in za rahlim zavojem k sreči prišel do podzemne garaže. Prepričan sem, da me je ta taktično ustvarjen rahel zavoj takrat zavedel in sedaj vem, kaj sem takrat v lepem in sončnem vremenu zamudil.

Kot ponavadi v takšnih zapuščenih in izropanih objektih ni ničesar razen na tleh nekaj zaoglenelih drv. V stropu so luknje povezane s cevmi, skozi katere prihaja zrak in v tem letnem času nekaj malega svetlobe, čeprav je tudi poleti zaradi zelenja ne more biti kaj dosti več. Poleg garaže je znotaj še ena soba in prostorček verjetno namen sanitarijam. Zaradi črte, ki jo poustvarjajo smreke, si upam reči, da so te bile zasajene ob gradnji.

Morda bi poleti nastale kakšne lepše fotografije, a se po drugi strani ne bi videlo kaj dosti več.

sreda, 25. januar 2017

Zdrs dotika

Obožujem vožnjo z avtomobilom po snegu in vsako utripanje rumene luči, ki jo spremlja rezek zvok, pomeni manj veselja zame. Zato mi ostanejo le še kolovozi in razne gozdne ceste, na katerih je hitrost omejena s številom lukenj. Skozi čas vrhnja plast takšne ceste poledeni, kar ustvarja neprijeten zvok podoben drgnjenju plastike (avtomobilskega odbijača) ob asvalt. Zaradi tega se v meni ustvarja želja, da bi stopil ven in se prepričal, koliko sem nad tlemi.
Takoj ko mi ob hoji naokrog avtomobila začene drseti, pomislim, kako dober izdelek so avtomobilske pneumanike. Meni drsi, avtomobilu, ki gre po enaki podlagi, pa ne. Res ne vem, čemu takšna zgaga zaradi nevzdrževanih cest. Gozdno cesto nihče ne pluži in na njej je moč doseči hitrosti, skoraj primerljive hitrostim skozi naselje. Tudi zavorne poti niso nič daljše od tistih na asfaltu. Avto gre kot tank z gosenicami. (:
Uporabljam navadne zimske pneumatike in bi uporabljal še boljše, če vožnja z njimi ne bi bila zakonsko prepovedana. Dve leti nazaj sem pred nakupom zimskih pneumatik pogledal teste nemške avtorevije in si zapisal pet modelov, ki so se najbolje odrezali na ledu, snegu in dežju, potem pa sem kupil tiste z najnovejšim datumom proizvodnje. Ta je zapisan na bočni strani pneumatike v obliki TTLL v vrstici, ki se začne z DOT, kar pomeni, da je bila proizvedena v tednu T leta 20LL. Pneumatika na fotografiji je bila narejena v 30. tednu leta 2003.
Ker zimska pneumatika, tako kot vsak izdelek, zastari, je to zelo pomembno. Če je pričakovana doba pneumatike pet let in če ena pneumatika stane petdeset evrov, potem je lahko tistega, ki jo je dobil za štirideset evrov lahko sram, če so mu prodali nove, čeprav eno leto stare, saj s tem ni ničesar pridobil. Še več, menjati jih bo moral pogosteje in vsaka montaža stane. Tvegano je tudi nakupovanje preko spleta, saj nadzora nad datumom proizvodnje ni, in je mogoče dobiti eno starejšo (novo) in tri novejše.

Četudi ljudje radi varčujejo tam, kjer je tvegano, in zaradi tega posežejo po cenejših pneumatikah, ki pa se večinoma znajdejo na koncu lestvice, obstaja rešitev. Višja pneumatika (debelejši rob) istega modela je cenejša od pneumatike z nižjim robom. Če primeren model M stane sto evrov, ga je moč dobiti za sedemdeset in manj evrov, če se vzame višje z enakim obsegom. Ampak tega ne počnejo, saj menijo, da so nižje pneumatike na avtomobilu lepše.

Naj bo vsaj lep, če ne premičen.

ponedeljek, 23. januar 2017

Odsev neskončnosti

Vedno bolj se mi dozdeva, da se radijske postaje raje poslužujejo pogodb (kakršnih koli že), v kateri plačujejo glede na število različnih pesmi. Zato se v enem dnevu ista pesem večkrat zvrsti in po enem tednu pesmi ne prenesem več. Ne zdržim in zamenjam. Včasih je bila takšna postaja samo ena in to tista, ki je v celem dnevu postregla z več dobre glasbe oziroma z največ desetimi različnimi pesmimi, med katerimi so bile nekatere tudi po več mesecih predvajanja še vedno novost.

A kaj ko bo druga radijska postaja prej ali slej zavrtela ravno tisto pesem, zaradi katere sem prestavil. Najde se več deset različnih postaj, a vse so si podobne. Kam je odšla izvirnost in zakaj ne more biti in preživeti ena odklonska postaja, ki se ne bi zgledovala po preostalih in bi vrtela ne tako iztrošne pesmi? Saj ne zahtevam, da se enkrat predvajana pesem nikoli več ne zavrti, ampak zdrava mera pravi, da je od enkrat na mesec do dvakrat ali trikrat na leto povsem dovolj. Seveda eno tretjino dneva prespim in takrat se lahko izživljajo, kolikor jim srce dopusti.

Kdaj pa kdaj želim slišati tudi kaj takega, malenkost drugačnega.
Parni valjak – To ni političan song

Na spletu ni nič kaj drugače. Vrhunska logika samodejnega predvajanja poskrbi, da se po pesmi A vedno zavrti še pesem B. Pogosto pa po pesmi B predlaga še pesem A in krog obupa se sklene. Ne izgleda nič drugega kot sabotaža enega in drugega izvajalca, kdo bo dosegel večje število predvajanj.

Število predvajanj je daleč od kakovosti.