Ti časi

Mislim si, kakšen butelj sem, da sedaj v knjigah najdem tudi tisto, kar sem nabiral zadnjih osemnajst let. Priznam, da je to prehitra ocena, ki zanemarja … kaj pa vem … moje občutke razsvetljenosti oziroma zasluge ob odkrivanju že znanega. Morda v trpinčenju samega sebe v potu svojega obraza vidim smisel svojega življenja … mislim, se bi raje dolgočasil?

December je, dnevi so kratki … novoletna razsvetljava me ni nikoli navduševala, razen zelo domiselnih. Kaj je sploh še smisel novoletne razsvetljave?

Vsega imam počasi dovolj. Prejšni ponedeljek sem mislil, da je petek. To soboto sem mislil, da je že nedelja; danes mislim, da je jutri sobota.

Desetka ponovno

Bilo je eno poletje, pri kolegu doma — tam, kjer je hiša en velik verižni fizikalni eksperiment — ko sem v višečem cvetličnem koritu opazil copate — superge in mu rekel: „Ti veš, da imaš pa ravno takšne, kot sem jih imel jaz nekoč.“ Ko mi je odvrnil, da so to dejansko moje, sem se spomnil, da sem mu jih posodil, ker je takrat nekje pozabil svoje delovne copate …

Na to sem se spomnil sedaj, ko sem razmišljal, kakšno obutev sploh še imam poleg sedanje in priznam, da neke izbire resnično nimam. Letos poleti sem si kupil zopet takšne in tako kot takrat – pred sedmimi leti, ko sem si denar za tiste prislužil s študentskim delom – so bili tudi ti zadnji par moje številke, ki je v tem primeru deset. Copata letos dejansko nisem obul, saj sem dovolj verjel vase oziroma v to številko, za katero se je naslednji dan izkazalo, da je prava.

Steklene oči

Kar je zadnja leto najbolj neverjetno, je to, da mi je uspelo zgraditi svetovno prepoznavno (blagovno) znamko, medtem ko je en drug projekt, zaradi katerega imam dejansko tudi registrirano blagovno znamko, doživel popoln poraz. Propadli so tudi vsi podobni projekti drugih, le en takšen je uspel …

Sicer imam večno dilemo, ali projekte oziroma stvari pripeljati za druge oziroma imeti v glavi cilj ali stvari peljati tako, da med razvojem uživam v svoji domiselnosti in je v končni fazi popolnoma vseeno, kako stvar (pre)živi. Kot sem že enkrat nekje prebral in napisal tudi sem; ni pomembno, kaj je človek vse doživel, pomembnejše je, kako je to doživel.

Nabral sem si osemindvajset novih knjig in sedaj imam v svoji knjižnici sto enainosemdeset knjig, od tega prebranih enih par. Mislim, da najdebelejša obsega nekje čez tisoč šeststo strani in dvomim, da je kakšna izpod dvesto.

Seveda je tudi tu večna dilema, ali naj prelistam hitro ali naj berem natančno, čeprav naslednji dan sploh ne vem, kaj sem prebral dan poprej. Precej težav mi povzroča tudi branje, saj gre za „elektronske“ knjige … in dnevnega buljenja v zaslon imam že čez glavo.