Močvirje želja

Danes sem (ponovno) razočaran nad sabo. Razstrgal sem si še ene hlače na povsem podoben način kot prej, a sem šele tokrat ugotovil, kako mi je uspelo. Prehiter sem … kakorkoli obrnem, četudi so te stare vsaj deset let … ne morejo biti večne. Upam, da kaj od tega odnesem za prihodnjič.

Kratek dolg

Dolgčas mi je in iščem ideje. Ni tako preprosto, kajti dobre in slabe stvari hodijo z roko v roki. Za predstavo, nekam bi si postavil ladijski zabojnik in vanj strpal vse stvari, ki mi ležijo vsepovod, a bi me ta zabojnik, regali v njem in predalčki stali več kot je dejansko vredna vsa krama, ki bi se znašla v njem …

Jesen občudovanja

V Ljubljani ni potrebno imeti namenskih območij omejene hitrosti, znanih tudi kot cona trideset, ali postavljati označevalnih tabel za območja umirjenega prometa, ker je promet več ali manj vedno takšen in to celo na izpadnici od odcepa Tomačevo proti Črnučam. Od omenjenega odcepa sem se premikal s kvečjemu tridesetimi kilometri na uro. Nazaj grede, po isti cesti — tokrat vpadnici, sem potoval dostojanstveno, kar mi je bilo všeč, vendar sem se ob pogledu na hitrocesto — obvoznico izpod kvazikrožišča odločil, da poti tam ne bom nadaljeval.

V iskanju načina za izogib počasni gosenici na hitricesti, sem na semaforju kvazikrožišča po zeleni luči raje počakal, da se je pas desno od mene v celoti izpraznil, nakar sem naredil prekršek, dejansko prevozil polno črto, in se bolje pomaknil proti zunanjemu pasu, kar mi je omogočilo izvoz za Žale. Sledilo je premnogo krožišč ter tudi poškodovanih vožišč in naposled sem zapeljal na Letališko cesto.

Tam je nekoč bilo letališče in za cesto se je ohranil kontrolni stolp, katerega so na moje začudenje obnovili in izgleda, da je tam sedaj okrepčevalnica. Seveda so na moje začudenje prenovili tudi vsa krožišča na tej cesti, ki imajo sedaj med pasovi robnike.

Potem sem razmišljal in sklenil, da je bil nakup kolesa smiselna poteza. V septembru sem z njim prekolesaril vsaj tristo dvajset kilometrov.