Salamenska pamet

Pet let je mimo in o virusu, ki nas je pustil doma, se ne govori več. Naštevanje ukrepov je zgolj še obujanje spominov, vendar družba se obnaša drugače. Nekaj prinesejo leta, nekaj prinese tehnologija, a pri sebi opažam, da se družim manj in menim, da nisem edini. V društvu imamo čez stopetdeset članov, pri čemer se vsaj stotim ne ljubi več (sodelovati) oziroma obiščejo le letni zbor, ker se tam za članarino simbolične višine opijejo in nažrejo. Sicer imam nekaj ugodnosti iz članstva, ampak raje bi doma leže dremal. Nihče ne bi bil predsednik, nadzorni odbor pa bo konec leta odstopil, ker se denar nespamentno troši. Novih članov skoraj ni in tako ni samo tu.

To dremanje mi dobro dene, občasno tudi pogled na senco z vetrom spreminjajočo zaradi plesočih in ovirajočih listov na poti sončnih žarkov. Takrat mi ni potrebno sprejemati odločitev, razpoloženje se mi ne spreminja, kajti so tudi dnevi, katere bi najraje prespal. In zato si zaslužim proslaviti vsako malenkostno veselje.

Simpatično ljubosumje

Iskanje nogavic je del jutra. V predalu so seveda uparjene, vendar, zakaj bi jemal od tam, zakaj jih ne bi pobral iz sušila. Vsakič, ko sem tam zagrabil mehko nogavico, sem kmalu našel njen par, ki pa je imel luknjo. Ker so bile vse preostale drugačne, mi ni bilo jasno, kako ima lahko takšna povsem nova nogavica par z luknjo: „To ne more biti res, nekaj je narobe.“ Takšen par je nato bil „za doma,“ kjer luknje nihče ne vidi.

To se je ponavljajo znova in znova in tudi moj pomislek je ostal nespremenjen. Nekega jutra pa sem opazil štiri podobne si nogavice, dve povsem novi in dve z luknjo. Imel sem prav, nekaj je bilo res narobe. Vsakič sem vzel ravno napačne in slučajno se je vedno zgodilo, da na sušilu niso nikoli vse štiri skupaj obvisele. Kako sem bil nasmejan.

K razpoloženju in za boljše razpoloženje si človek lahko izbere primernejšo glasbo in zakaj bi poslušal Leonarda Cohena, zakaj ne bi eno uro vrtel Sio in njen Unstoppable. Kako malo je potrebno za lepši začetek dneva.

Vrtiljak potrditve

Občasno rad tarnam. Zadostuje mi, če gre moj pomislek, moje mnenje enkrat ven iz mene. In rad veliko govorim, čeprav sem bil kot otrok tako redkobeseden, da sem dajal občutek, da je z mano nekaj narobe. Tudi drugi radi tarnajo in tisto, kar si resnično želijo, tako kot si želim jaz, je občutek, da so slišani. To bi jim rad vračal, zato bo moj prvi korak predvsem manj govoriti, drugi korak pa prisluhniti. Potem pa naprej, ker me zanima, koliko bregov bo tiha voda zdrla.