Metoda nedorečenosti

Moram se „skulirat.“

Ob devetih zvečer sem se spravil čistiti en predmet in, ker sem želel njegov določen del umiti, sem vzel izvijač in ga razstavil, pri čemer se mi je zadnji vijak izgubil v samem predmetu — to sem slišal, a ne; ne, predmeta nisem „obrnil na glavo“, da bi vijak padel ven, raje sem šel s predmetom v kopalnico, kjer sem ga dokončno razkosal na dva dela in en del umil. Ko je bil ta del odložen na sušilo, sem se spravil iskat vijak, za katerega potem nisem vedel, kje naj bi bil oziroma kje mi je bil padel. Pregledal sem perilo, brisače, tepih na hodniku, sobo, kjer sem začel. Pregledal sem tudi odpadke v košu za smeti, če sem ga bil morda pri brisanju s papirjem nekako zajel in odvrgel. Seveda ga nisem našel. Potem sem šel s slabšo vestjo spat.

Naslednji dan sem se odločil, da ga bom našel medtem, ko bom sesal. Našel sem ga v prvi minuti v reži med omarama, ki je dan prej nisem pogledal, saj sem ocenil, da je reža preozka in verjetnost (nahajališča) premajhna.

Bolje mi je bilo v soboto, ko sem se uspel prepričati, da tokrat ne bom podcenjeval svoje naloge in sem se spravil k delu ob osmi uri zjutraj namesto ob peti zvečer naslednji dan. Da je bila odločitev dobra, sem ugotovil čez štiri ure, ko še vedno nisem zaključil z delom, saj bi to pomenilo, da te naloge ne bi opravil v nedeljo.

Ponos zloma

Zadnjih nekaj dni le še brkljam, tu in tam, ni kaj videti. Tri dni sem v prekršku. Do datuma sem si zgolj prebral, da letne pnevmatike niso dovolj. Navsezadnje sem se danes po treh tednih odlašanja končno sprehodil do svoje banke, vendar me zdaj najbolj zanima preteklost oziroma teza, da so nekoč – ob koncu 19. stoletja – začela pokopališča nastajati na obrobju naselij.

Pregledujem stare zemljevide in iz njih je razvidno, da so bila pokopališča popolnoma ločena in precej oddaljena od naselbin; ščasoma pa se je naselje razširilo in je tudi obkrožilo pokopališče, toda takšna pokopališča mi niso tako zanimiva kot pokopališča znotraj cerkvenega obzidja oziroma okrog cerkve, ki se jih najde v manjših vaseh.

Če se mi jih bo ljubilo objaviti, imam na telefonu fotografije vsaj osemindvajsetih različnih pokopališč.

Na teh istih zemljevidih iščem tudi vojaške objekte, ki so ponekod vidni, ponekod pa ne, saj so jih iz zemljevidov načrtno izbrisali. Ne morem verjeti, koliko tega je bilo, precej velikih poslopij sedaj prenovljenih za drugo namembnost je bilo nekdaj zastraženih.

Drevored jeseni

Ne bi mogli biti lepši, prvi trije dnevi tega meseca. Temperatura do dvajset stopij Celzija, na soncu; v senci kakšni dve stopinji manj, po zahodu še dve stopinji manj, vendar ni padlo izpod trinajst, ne ponoči ne po noči. Čez dan je pihalo in listje je odletavalo z vej, listopad.

Zatem se je vreme skisalo. V tem času sem v svojo „rumplkamro“ dodal dva primerka starih miz. Dostava, prenos in sestava teh je predstavljala svojevrsten izziv. Dan kasneje sem kramo prestavil in zložil; tu in tam kaj obrisal oziroma pobrisal in sedaj soba izgleda odlično ter nekoliko prazneje.

Našel sem tudi škatlico z vijaki oziroma z maticami, ki sem jo bil iskal konec julija, povsem nepričakovano, ker so me srbeli prsti, vendar ne v tej sobi. Enkratno, toda po približno stotih dneh prepozno.

Spomin je še vedno dober.