Potem sem v njih začel iskati informacije.
Sedaj z njimi spoznavam svet, a škoda, da sem to dojel šele zdaj.
Včasih se mi zazdi, da zaostajam za drugimi. Največkrat takrat, ko opazim, zaznam ali kako drugače dojamem, da je nekdo naredil ali ustvaril nekaj takšnega, kar bi lahko naredil ali ustvaril tudi sam, a kljub svoji želji še nisem. Po drugi strani pa imam občutek, da je človeštvo dokaj primitivno oziroma se nikamor ne primakne. Vse spremembe so majhne oziroma le tolikšne, da lahko rečejo, da je nekaj novega. Pri avtomobilih zadnja leta spremenijo le izgled ali zasnovo žarometov in ga že oglašujejo kot „nov“ model.
V Sloveniji imamo brezplačno izobraževanje in marsikomu (tudi v drugih državah) je to všeč, vendar po moji presoji pridobljeno znanje ni vredno nič več kot toliko. Zakaj le?
Skrivnost je v načinu, kako so zasnovane stopnje izobraževanja in ta način temelji le na količini časa, ki ga posameznik potroši na izbranem programu, in ta čas je na visokem šolstvu zakamufliran za t.i. kreditnimi točkami. Ena točka pomeni približno petindvajset ur študentovega dela v poljubni obliki: predvanja, vaje, preverjanja znanja in podobno. Na primeru to pomeni, da ima vsak, ki je predelal predmete, kateri se izvedejo v treh letih, isto stopnjo izobrazbe. Kaj pokrivajo predmeti oziroma kakšna snov se obravnava, sploh ni pomembno. Pomembno je le, da trajajo vsi predmeti programa skupaj tri leta, kar obrazloži sume, čemu v programu obstajajo neki popolnoma nesmiselni predmeti. Razlog: v prijavi izobraževalnega programa na NAKVIS (ta agencija preverja, če je program v redu ali ne) mu je bilo potrebno zagotoviti trajanje oziroma, lepše zapisano, doseči, da ima program predpisano količino kreditnih točk. Takšen pristop deluje, kajti vsebina predmetov je tako ali drugače drugotne narave, saj tega nihče ne bere in se zato ne preverja. Predlagatelje bi bilo lahko sram svojih oslarij in zaposlene v agenciji svoje malomarnosti. Naj bi bili neodvisni in nepristanski, a vsi držijo drug z drugim.
V trenutnem sistemu izobraževanja, kjer so predmeti prilagojeni in izbrani tudi glede na kader (torej ko se prebere učni načrt, se točno ve, kdo bo ta predmet izvajal), se ne more zagotavljati ustvarjalnosti, razmišljanja, razvoja ali samostojnega reševanja problemov. Izgleda, kot da potrebe in zahteve na trgu delovnih mest ne obstajajo. Pomembno je le tisto, kar se preverja s preverjanji, torej spomniske zmožnosti posameznika in morebitno povezovanje, nič drugega. Kritično presojanje o smiselnosti obravnavane snovi je kaznovano! Ni drugih možnosti; če tega ne sprejmeš, padeš. Eden manj, ampak še vedno tisoč drugih.
Po koncu izobraževanja na programu nastane zvrhan kup ljudi, ki imajo bolj ali manj identično znanje. Nihče se ne razlikuje, nihče ni poseben, vsi izgledajo kot prvošolčki z rumenimi rutkami in vsi se znajdejo v povsem drugačnem svetu. Vsak odklonski je bil v procesu kaznovan.
Za to, da si izgubil nekaj let življenja za pomnenje tistega, kar je že tako zapisano ali znano oziroma je predavatelj pred tvojimi očmi prepisoval iz učbenika na tablo, ti pa v zvezek, prejmeš diplomo, katere ni potrebno razkazovati, saj se je sramuješ.
Čutiš, da znanje, ki ti ga je prinesla diploma, ni bilo vredno časa, ki si ga namenil v to, saj bi lahko v tudi štirikrat krajšem času izvedel tudi tisto, česar te niso naučili. Iz knjigi brez posrednikov, pri čemer lahko še kritično presojaš o verodostojnosti zapisanega; drugi pa lahko cenijo tvojo zavzetost in pripravljenost.
Kako se počutiš, ko po osemindvajsetih letih izobraževanja ne prepoznaš ptiča sredi travnika? V Starem Rimu bi te klicali Budalikus in skoraj dva tisoč let kasneje, bi se tvoje ime znašlo v etimološkem slovarju ob besedi budala.
Ker je sistem zate poskrbel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar