Krila sanj

Skritih kotičkov ni, so le neobiskani kraji in kraji z nepričakovanimi znamenitostmi,
kot je trup letala.

Okostja preživetja

Suženjstvo samemu sebi, pa ja. Imam kolo, katerega sem pred leti rešil pred smetiščem in kateremu sem nato naročil nove plašče kar iz ZDA, saj primernejših nisem našel nikjer bližje (v Evropi).

Sedaj sameva. Sameva tako kot lansko leto, saj enostavno ne najdem časa zanj; kriv pa je tudi avto. Kolo moram pred vsako uporabo pregledati in to vzame čas, medtem ko avtomobil pregledam samo nekajkrat na leto. Z avtomobilom pridem kamorkoli hitreje in ne razmišljam, kako strm je hrib. Na kolesu je drugače. Tam lahko občutim vsako strmino in tudi tisto, ki jo avtomobil lahko premaga z zgolj le zaletom.

Letos sem bil dvakrat na kolesu, skupaj sem prevozil kakšnih šestdeset kilometrov, kar je v primerjavi s prejšnimi leti toliko, da kar večkrat podvomim vase, če sem bil tega res nekoč sposoben.

Nadalje se mi vedno mudi. Tako mudi, da mi zdi, da je tudi vožnja z avtomobilom stran vržen čas.

Knjige bi najraje žrl, ne ljubi se mi obračati stran za stran. Ne ljubi se mi brati. Predolgo že berem in še vedno berem na način kot nekoč, torej brez napredka v branju. Berem, ker se želim naučiti tisto, kar se učim že dvajset let. Tokrat si želim malo bolj sodobno, osveženo znanje. Želim napredek!

Knjige so debele, tisk je droben.

Metoda oblačnosti

Včasih izgubim, zadnje čase pa tudi izgubljam občutek, kdaj je nekaj dovolj dobro.

Morda iščem popolnost.

Izgubim se pri stvareh, kjer to ni pomembno, medtem ko mi je drugje oziroma povsod tam, kjer mi ne bi smelo biti, vseeno.

Če imam v posodi 75 belih in 150 črnih kroglic in poleg nje še en kup črnih kroglic ter vedno izvlečem po dve kroglici ter se igram po pravilih: če sta obe črni, eno dam nazaj in drugo vržem stran; če sta različni, belo dam nazaj ter črno zopet vržem stran; če sta obe beli, vržem obe stran ter dam s kupa eno črno nazaj v posodo.

Ker na koncu ostane le ena, ostane v posodi bela. Kako to vem?

Metoda oblačnega dne, kot je bil današnji in ki me je spomnil na konec poletja, pove, da lahko imam nesramno smolo in na začetku vlečem samo po par belih kroglic. Namesto dveh belih, vržem vedno nazaj eno črno kroglico. Na koncu, po sodo mnogo potegih, mi bo v posodi ostala le ena bela in vse ostale bodo črne. Ker je smola še bolj strašanska, mi sedaj uspeva vleči samo še črne kroglice (tudi tiste, ki jih vračam nazaj) in na koncu v posodi ostane ena bela kroglica. Če se zgodita črna in bela, potegnem obe in belo vrnem, zato bo ena bela vedno v posodi.

Bela kroglica bi lahko predstavljala smisel, ki bi ga, če bi imeli ogromno smolo, nekoč morda našli. Ker prej ali slej podležemo lastnemu sebi oziroma, kot pravijo, postanemo suženj samega sebe, postane iskanje smisla težje, ali celo nemogoče.

Sedaj si lahko razlagam, čemu se ljudje omamljajo. Vrže jih iz suženjskega kroga, doživljajo svojo smolo in vlečejo kroglice; čas okoli njih stoji, vendar le začasno.

Obračanje talentov

Ni mi jasno, kako ljudje podležejo vsem kozlarijam iz Milana, Pariza in New Yorka. Ti kraji jim krojijo način življenja in posredno tudi vplivajo na odločanje. Začne se pri namerno razstrganih hlačah. Najprej jih nosijo nekateri, na koncu pa jih nosijo vsi razen nekaterih. Kako nespametno se mi zdi, da kupiš nove, ampak že raztrgane. Iskanje pripadnosti, čemu?

Veliko bolj me gane obračaje palačink v zraku. To ni posnemanje, to je talent.

Sivo morje

Najprej je prišla ena hruška in nato še druga. Hruška ima v notranjosti spiralo, zato se glede na smer vrtenja določi, ali bo šel beton iz hruške ali se bo v njej še naprej mešal.

Že takoj na začetku je odpovedal opaž, saj ga je tisti, ki ga je pripravljal, pozabil do konca pripraviti. Po treh urah, ko se je z betoniranjem zaključilo, je bil beton že tako trd, da bi se po njem lahko že hodilo.

Nauk za vnaprej; betoniranje v lastni režiji s pol premalo ljudi ni tako lahko, kot je vidno od daleč.

Eni v morju, drugi v betonu.

Utaja brez srca

Včeraj sem vezal armaturo, danes bi morala priti hruška z betonom, a ta ni prišla.

Gradimo tovarno. Veliko dela je že narejenega, a prav tako veliko dela še neopravljenega. V bistvu je praha in umazanje veliko, a se počutim veliko bolje kot za mizo, kjer se mi podlaket lepi nanjo. Tuširanje je v igri tako ali drugače. K sreči nimamo tistih zelenih ali modrih škatel, ki jih najdemo na deloviščih. Pravzaprav v njej še nikoli nisem bil in tudi nimam želje biti; sploh ponoči, ko vanjo ne sveti kakršna koli luč.

Glede na to, koliko lahko gradbiščni delavec naredi, kaj naredi in koliko se trudi, se mi zdi, da je njegovo delo podcenjeno. V enem mesecu bi brez težav lahko zaslužil tisoč devetsto evrov bruto bruto, kar po vseh odtegljajih znese več kot tisoč evrov, ampak dejanska slika je na račun pohlepnih delodajalcev drugačna. Seveda, če ima delo, dela poleti več in pozimi toliko manj oziroma ne dela ali si poišče nekaj drugega, npr. prodaja vozovnice na smučiščih.

Sedaj ni več čudno, čemu so na sodišču najbolj odmevne zgodbe o zlorabah v gradbeništvu.

Nametano razmerje

Ena pesem, ki se velikokrat vrti na Radio SI, vsebuje besede kot so „kužki“, „mucki“ in zvezo „pozitivni kot plus na akumulatorju.“ To zadnje ni nujno resnično, saj obstaja neskončno mnogo plusov, zato lahko vsak plus postane negativen glede na njegovega naslednika. Torej, če smo pozitivni, smo tudi negativni. Nepremišljeno besedilo, kaj pa drugega. Mimogrede, kar je pomembno je napetost oziroma potencial.

Nadalje od skupine Zmelkoow ponavljajo oziroma vrtijo samo en komad. Najbolj na jetra in še na ledvice pa mi gre en slovenski komad, ki vsebuje besedi „desetkami“ in „Lidl“. Tega ne morem več slišati, zagotovo ga zavrtijo vsaj enkrat na dan. Besedilo poveličuje neresnice. Morda je besedilo sponzorirano, saj slabšega in bolj pristranskega ne bi bilo mogoče uglasbiti.

Morda preveč razmišljam. Tudi drugi pravijo tako oziroma, da se ukvarjam s stvarmi, ki niso mogoče. Spuščam se v podrobnosti. Vsebina govora ni povezana. Druge poslušam, če pri zanikanju uporabljajo rodilnik, ter se hkrati zadržujem jih popraviti. V zadnjem stavku sem uporabil prosti nedoločnik.

Ljudje, ki me srečajo pravijo, da imam neavtohton naglas. Meni je vseeno, saj tudi sam ne zmorem jasno ugotoviti, s kod prihaja človek. Za nekatere redke se jasno razloči, za druge mi je vseeno. Ljudje, razen morda nekaterih, niso zanimivi. Bolje mi gre pri besednem zakladu. Beseda dneva je adekvaten in pomeni ustrezen, enakovreden.

Ne maram čakanja pred prehodom za pešče, ne maram čakanja v trgovini pred blagajno, ne maram plastičnih nakupovalnih vrečk in vrečk za enkratno uporabo, ne maram luknjastih in ozkih cest, krožišč ter parkirnih mest.

Raje vse nesem v rokah, tako ali drugače kupim samo tisto, kar potrebujem in ne tisto, kar mislim, da potrebujem. Razmišljam, da bi se odselil tja, kjer imajo vzdrževane ceste, križišča ter parkirna mesta širine dveh jugoslovanskih avtomobilov.

Všeč sta mi vodovod s pitno vodo ter električni priključek. Všeč mi je narava, ker ta sama po sebi ne more biti onesnažena.

Spoznal sem, da imam premalo časa, da bi vse znal ali si bi naredil.

Kipci umetnosti

Ni samo šest ali sedem umetnosti. Umetnosti je več, mnogo več in ena umetnost je umetnost nastavitve termostata. Tako kot mora imeti slika človeškega obraza nos na drugi tretjini, ima tudi nastavitev termostata svoja pravila.

Prvo pravilo pove, da je termostat naprava za uravnavanje temperature. Drugega, tretjega, četrtega in nadaljnih pravil ni, kajti vse je zajeto v zgolj enem pravilu.

Ampak kljub svoji preprostosti je to umetnost. Tisti edini gumb oziroma edina nastavitev ne pomeni jakosti hlajenja ali gretja. Drugače povedano; če gumb kaže na 15, ne bo shladilo prostora nič hitreje, kot če bi ta kazal na 22, čeprav je v prostoru 23. Enako velja za gretje. Termostat samo vklaplja in izklaplja hladilno oziroma grelno napravo glede na razliko temperatur: željene in dejanske.

Lahko bi začeli s podelitvijo zlatih termostatov za najbolj taletirane, a bi žal bolje šle kisle kumarice za vse tiste, ki imajo poleti nastavljeno na najnižjo, pozimi pa na najvišjo temperaturo, ki jo premore skala termostata. Vsem takšnim bi prišel prav še kupon za zamenjavo termostata s stikalom, saj bi obvladovanje česarkoli drugega pomenilo njihov vrhunski dosežek.

Kje je šele logika, če je pozimi 20 °C premrzlo (hočejo 26 ali več), poleti pa pretoplo (hočejo 16 ali manj). Skratka, termostat ni naprava, ki oddaja ali sprejema toploto.

Hipna povzdigovanja

To vreme mi je pokopalo vsebino, počutim se plitko in prazno. Želim si začimb, timijana in majarona, v nepreveč razkuhanem rižu; ali pa testenine z bazilikinimi listi.

Rad zalivam vrt, rože niti ne toliko, okrasne smrekice so izjema, in če bi lahko izbiral bi izbral okrogel vrt, da bi mi lahko samodejna pršilka enakomerno dosegla vse njegove kotičke, ampak to bi bilo zagotovo čudno, kajti nihče nima tako iz zraka zanimivega vrta brez kotov. K sreči so poletni nalivi dovolj obsežni, da  za zalivanje deževnice nikoli ne zmanjka.

Jutra postajajo vedno boljša, vsaj od dneva nekaj ostane.