V sredo smo odšli na sprehod za uro in pol na najprepoznavnejši slovenski vinorodniški grič, ki ne sme manjkati v zaključni etapi kolesarske dirke po Sloveniji.
Vreme je bilo odlično in izbrana pozna popoldanska ura še boljša, da smo bili obvarovani pred nepopustljivim obsevanjem. Nekje na pol poti, ko sta se spomin in pogovor osredotočila na pretekle obiske tega griča, mi je bilo rečeno, da rad podoživljam preteklost. Res je, izkustva najtežje pozabljam; hitro naučeno pa pozabim že po drugem dnevu, kaj pa tudi že čez nekaj ur. Sledilo je vprašanje, kako se mi v tej vročini sploh ljubi razmišljati in potem sem razmišljal še o tem in tudi o tem, ali razmišljanje ustvarja toploto.
Zagotovo preveč razmišljam: ali bo šla cena goriv jutri navzgor, kako deluje in koliko stane zaznavanje požara, da se mi ne zgodi nesreča iz današnjih novic. Ljudi čudi, da toliko in preveč mislim. Zame je to običajno. Ljudi čudi, da si znam in potem tudi poznam vse korake, ki vodijo do cilja (nekega projekta). Tudi to je zame običajno. Podrobnosti mi niso pomembne, dokler ne poznam vseh teh korakov, ker se zavedam, da izpopolnjevanje delčka, za katerega še ne vem, ali bo tudi sestavljal celoto, ni smisleno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar