Travnik tesnobe

Ko sem se v pogovoru spomnil, da sem nekaj takega že počel, sem premišljeno povedal le toliko, kot sem vedel in kmalu zatem ostal tiho. Vedel sem, kaj in koliko bi moral še povedati, a nisem znal. Prevzel me je občutek pomanjkanja verjetja vase. Zmanjkalo mi je pojma.

Začel sem ga iskati med kupom listja in vmes zagrabil malo bolj zanimiv list, na katerem sem prebral drugi ostavek. Kljub temu, da sem ga nato prebral še trikrat, se njegovi stavki niso povezali. Ni mi bilo niti jasno, kaj sem prebral, niti čemu sem bil jaz tisti, ki je to nejasnost pred petimi leti zapisal. Sramotno, kako sem si sploh upal.

Pogledal sem pripet list in zopet odkril nove nejasnosti, čeprav sem vedel, da mi je bilo to pred petimi leti vsekakor jasno, a se očitno nisem znal (ustrezno) izraziti.

Sedaj ni nič drugače; v glavi je že toliko vsega in nič ne pobegne iz nje. Vsaj tako ne, da bi bilo jasno.

Se bom pa trudil, da bo.

Odmev razuma

Počasi se pomikam iz ekvatorialnega in tropskega podnebja in misli se mi bistrijo. Po treh mesecih kaosa bo potrebno (marsikaj) pospraviti.

Okolje drugačnosti

Hodiš domov.

Pojavi se čas, obdobje, ko se zavedaš, da imaš veliko, morda celo preveč dela; to pa pravzaprav sploh ni tako zelo zahtevno oziroma naporno, temveč je samo sestavljeno iz mnogih malenkosti, ki ji je potrebno pogledati, premisliti in postoriti.

Pomisliš, če si se slučajno uštel o njegovi časovni zahtevnosti in zanj potrebuješ bistveno več časa kot predvidevaš, a ti ovrednotenje te njegove zahtevnosti zopet predstavlja novo delo, zato tudi tega ne nameravaš storiti.

Pomisliš na splošen potek časa in dejstvo, da je še vedno bilo in upaš, da bo tako tudi v prihodnosti. Malo počakaš in, ko v ulici, po kateri stopaš, ni nikogar, ki bi te lahko videl, dobesedno iztegneš jezik, in tako odločno pokažeš, da se ti „fučka“ o vsem. Pomemben je občutek in, da res nikjer ni nikogar, ki bi si pomislil, kako nevzgojen si, če mu kažeš jezik.

Naslednji dan zaživiš brezskrbno. Imaš toliko časa, da odideš v hosto, ki zaradi svoje navidezne razrečitve, ki med debla prinese več svetlobe, izgleda kot kakšen park po daljšem deževju.

Naprej, proti jugu

Nazaj, proti severu

Če jih vsi fotografirajo, tako kot zgoraj, od strani, jim bom od zgoraj!