Ne glede na to, koliko se matram, nisem in še nisem sposoben dojeti, kako deluje baterija. Na tablo so vedno narisali po dve čaši, med katerima je cevkica, iz nje črtica ter napis: elektrolitski ključ, mene pa je najbolj begalo vprašanje, kako zagotovijo, da vsebina te cevke ne uide (se ne izteče) v levo ali desno čašo. Čeprav je ta cevkica shematično prikazana nad čašama, sem (bil) prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo in, če bi jim verjel na besedo, da se to ne, potem bi lahko verjel tudi v gozdne škrate.
To seveda še ni vse, nadalje se zapišejo enačbe; točneje redoks enačbe in urejanje teh sem dojel v manj kot dveh minutah, a se je s prihodom besed kot so oksidant, reducent, oksidacija … začel kaos. Menda so besede med seboj povezane, a meni tako nesmiselno razporejene, da si pomena kljub večdnevnem vtepanju nisem mogel zapomniti. Na koncu sem si pomagal z oso in nepozabnim dejstvom, da je vse zmešano.
Tako prva črka besede OSA, to je O, pomeni oksidant, in druga S, sprejemanje elektronov. Zmešnjava pa temu doda: se reducira in redukcija, postane reduciran, ter: sprejemanje pomeni padanje oksidacijskega števila. To je bilo dovolj.
Ker se je poleg tega tipa enačb pojavilo tudi tedaj novo „agregatno“ stanje (aq), kateremu nisem nikoli priznal suverenosti, dodajam vprašanje v razmislek. Čemu se raztopina škroba v vodi obarva vijolično, če mu dodamo v vodi raztopljen jod?
