Dosežki štirih let

Rekel sem si nekaj tednov nazaj, da za spremembo letos krofov jedel ne bom. Šlo mi je dobro, a ko sem jih zagledal, sem začel grešiti. Prvi dan sem jih samo pet, drugi dan le še šest, naslednje dni pa nisem pojedel niti enega več. Morebiti bi jih pojedel manj, če si bi za letos predpisal samo štiri krofe. Podobno se dogaja z vsakoletnimi obljubami, katere v celoti izpolni le malokdo.

Ljudje si zastavljamo previsoke, neuresničljive cilje.

Potrebno se je omejiti in si postaviti cilje le malo nad dejanskimi, kajti še vsak je obupal, ker česa v določenem roku ni izpolnil ali dosegel. Tako si je pri hujšanju potrebno zastaviti cilj po izgubi kvečjemu enega kilograma in, četudi si kdo želi izgubiti več kot to, si lahko zopet postavi nov cilj po izgubi še enega kilograma, kar se nato ponavlja. Enako se dogaja pri teku. Če se želi preteči deset kilometrov, se lahko začne z dvema kilometroma in nato vsake toliko časa podaljša svoj cilj. Četudi vam po enem letu ne uspe preteči deset kilometrov, si lahko še vedno rečete, da vam je uspelo preteči šest kilometrov, kar je vsekakor bolje od nič, kar se lahko zgodi, če bi obupali z neposrednim ciljem preteči nič manj kot deset kilometrov. Torej je bolje doseči cilj po več manjših korakih kot na en mah.

Naslednja težava je razglašanje svojih ciljev, ko tej sploh še niso izpolnjeni ali ko živijo šele kot ideja. Z razglašanjem si ustvarjamo lažen občutek po lažjem uspehu, saj se z „izdajo“ takoj počutimo bližje cilju, čeprav ga sploh še nismo začeli izpolnjevati.

Za primerjanje z ljudmi zapravimo preveč časa.

Pozabljamo, da fotografije doživljajev ljudi (sem tipično spadajo okolja tipa Instagram) ne prikazujejo njihovega vsakdana, njihovega napora, njihovih težav, temveč le njihove najboljše trenutke. Vidimo, da jedo morske sadeže, a ne vemo, da so po jedi preživeli pol ure na stranišču. Vidimo, da se vozijo v dražjih avtomobilih, a ne vemo, da so ta izposojena ali na lizing. Vidimo, da se sprehajajo po ulicah nekega zahodnega evropskega mesta, a ne vemo, da spijo v cenejšem hotelu brez tople vode. Vidimo, da se kopajo na peščenih plažah Tihega oceana, a ne vemo, da zaradi zbiranja denarja niso šli pet let na morje in so delali ob sobotah. Je takšno njihovo življenje vredno našega ljubosumja?

Preveč se skrbimo za mnenja drugih o nas.

Ljudje ocenjujejo, sodijo, kritizirajo vsakogar, neglede kaj ta počne in četudi ta ničesar ne počne. Prej ali slej se je potrebno s tem sprijazniti, in nato lahko takoj počnete, kar koli si želite in seveda ta dejanja niso preveč sporna (npr. nasilje, tatvine). Ljudje tako ali drugače pozabljajo in pozabijo tudi, kaj so si lansko leto mislili o vas.

Prav tako vam ni potrebno delati ali si želeti stvari, ki jih počno drugi ali si jih drugi želijo izključno, da bi jim ustregli. Seveda to ne pomeni, da je potrebno delati ravno nasprotno, kar počno drugi. Ne, dela se po svoje.

Odločanje naj bo neodvisno.

Nikoli se ne smemo odločiti na podlagi pričakovanj, kako se naj bi se odločili. Torej, če vas nekdo vpraša, če bi naredili to in ono, ker ste dobri v tem oziroma imate s tem izkušnje, pozabite, da ste dobri v tem, in se odločite, kot da se bi odločali prvikrat. Če slučajno nimate izbire oziroma če ima izbira težje posledice, potem je vaš odgovor že jasen, vendar na to „prisilo“ naslednjič ne pozabite.

Odgovor NE ni nič manjvrednejši, da ga ne bi uporabljali.

Lahko rečem, da sem se v zadnjih štirih letih zelo približal tem štirim odebeljenim točkam in še čem in življenje je lažje.

Partitura gibov

Nikoli nisem znal risati oziroma je vse tisto, kar nastane, neužitno. Od rok mi gredo samo odsekoma ravne črte in zato ni čudno, da sem najraje imel pobarvanke, pri katerih je bilo najprej povleči črte med pikami zaporednih številk. Torej črto od pike ena do pike dva, naprej do pike tri in tako dalje,  a so bile takšne precej redke.

Na vseh risah je narisano le bistvo, nepomembno je vedno ostalo prazno. Umetnostne galerije me ne ganejo, me pa zato narava in njene trenutne malenkosti.

Mehki pritiski

Če mene vprašate, kaj je najslabša človekova lastnost, bi odgovoril nedoslednost. To pomeni, da je enkrat tako, drugič pa drugače, in ravno zaradi tega postanem zelo razdražen.

Danes sem bil pri zobozdravniku, ki je z izbiro besed in tvorjenjem besed deloval izrazito ošaben. Dobil sem občutek, da so bila vsa moja vprašanja njemu odvečna, da preveč sprašujem, in me celo označil, da se izobražujem iz čenčavih revij. Nisem ugovarjal, temveč sem se trudil pogovoriti z besedami na moji ravni in ne v besedišču, ki ga dobi nekdo po šest in več letnem strmenju v tistih dvaintrideset osamelcev. Če ne drugega, je bila to zame potrditev, da je z ljudmi potrebno biti veliko manj strokoven.

Torej, primerjal sem njegov pogled, svoj pogled in mnenja ostalih oziroma, čemu je potrebno posvetiti pozornost. Kljub svoji izkušenosti ni opazil tistega, kar je preko telefona ugotovil moj sošolec, ki ni zobozdravnik, ko sem mu pred časom povedal, kaj sem ugotovil. Šele potem, ko sem zobozdravnika vprašal, če je to res, je potrdil, ampak da bi to ugotovil sam od sebe. Ne, tega pa ni bilo.

Prva stvar, ki me moti v zobozdravstvu je štetje ploskev, saj ni nikjer zapisano, kaj ploskev sploh je. Za boljšo ilustracijo recimo, da imamo zelo enostaven lik, kvadrat. Ta ima štiri robove in eno ploskev, a če to ploskev razpolovimo, dobimo en rob več (ta predstavlja rez) in eno ploskev več. Tako ima isti lik: štiri robove in eno ploskev ali pet robov in dve ploskvi, in kaj od tega je pravilno? Oboje, torej je štetje ploskev povsem odveč, če se ne šteje robov, ampak kot vedno sem raje tiho, čeprav verjamem, da bi bili otroci v vrtcu z risanjem in preštevanjem precej očarani.

Druga stvar je način ščetkanja. V čakalnici so bili na okenski polici letaki proizvajalca zobne paste, v katerem sta predstavljena dva načina ščetkanja. Kasneje pa je zobozdravnik v roke vzel model čeljusti ter dvanajstkrat povečano zobno štetko nekega drugega proizvajalca ter kazal še tretji način ščetkanja, pri katerem mora biti štetka pod kotom 45° na zob. Komu naj verjamem in kako sem ljubosumen tistim, ki so sposobni ohranjati takšen kot med ščetkanjem na tako razgibani površini zoba. Takšnih seveda ni, saj je v ustih nemogoče krtačko spraviti v „predlagan“ položaj.

Tretjič, dobil sem občutek, da zobozdravstvo oziroma zdravstvo ni nič drugega kot zgolj zaslužkarstvo, saj zdravniki med seboj nimajo namena sodelovati, kar pomeni, da mora drugi zdravnik znova ugotavljati, kakšnih posegov sem bil že deležen pri nekom drugega, saj njihovih izrazov itak ne razumem in si ne zapomnim, če sem kdaj prej dobil že kakšno injekcijo ali ne. Kljub temu, da si ljudje dnevno izmenjamo več tisoč sporočil, si zdravniki tega po moje ne gredo iz enega razloga: podatki o meni so njihova poslovna skrivnost in bi njihova objava morda razkrila kakšno slabo odločitev, katere nisem vešč. Vem, da sem že večkrat imel v rokah svojo kartoteko, vendar je nisem smel odpreti, saj je bila ta zapečatena. Seveda sem se o zaupnosti pozanimal in razlaga je trenutno takšna, da sem lastnik podatkov, nisem pa lastnik medija (kartoteke) in da je možen vpogled, vendar lahko izstavijo račun za „administrativne stroške“. Kolikšni so ti, izvem šele naslednji teden. Ja pa tudi zanimivo vprašanje, kako se te pravice dedujejo, ampak to za tiste, ki jih takšno raziskovalno delo zanima.

Po vsem tem sem vesel, da lahko dve enostavni in vsakemu dostopni stvari: zobna ščetka in zobna pasta, ki ju v takšni obliki še niso poznali več kot sto let nazaj, učinkovito izboljšata zdravje. Seveda ju je potrebno uporabljati vsakodnevno.

Za konec naj dodam, da ščetkanje po obroku ni najbolj smiselno, saj postanejo bakterije aktivne že po dveh minutah našega prehranjevanja, in da mora po jedi miniti vsaj pol ure preden lahko uporabimo zobno pasto.

Kot sem pred časom napisal, nisem verjel v mehko zobno ščetko, ampak šele sedaj vem, kako zares trda je trda ščetka.