Barve bele

Bila je nedeljska ideja obiskati naravno znamenitost v obliki izvira nekje izpod gora. Hoja se je pričela ob vznožju precej dobro vzdrževane makedamske ceste, katera se je vlekla ob potoku, in, če bi bili prisotni še kakšni živalski zvoki, bi bilo vzdušje zaradi vročine in vlage kot v tropih.

Ker o samem izviru ni bilo mogoče najti kakrših koli podatkov, kako je ta označen in kje sploh je, so se pojavljali dvomi, če se ga je morda že zgrešilo, a je upanje še kar gorelo.

Pot se je tu, pred prečkanjem potoka, končala zaradi možnosti spodrsa ali zajezitve v vodo, čeprav se je do tja naredilo dva kilometra in prav toliko tudi nazaj.

Naslednjič pa do izvira!

Urejeno razdejanje

Pogledaš na polico in na njej vidiš same drobnarije, ampak ta polica ni edina takšna v tej omari, in poleg te omare tu, v tej sobi, jih je še nekaj na drugi strani zida in v vsaki naslednji sobi. Koliko raznih drobnarij, koliko reči … in kolikšna je debelina prahu, ki se je že nabrala na vseh spominih, ki jih človek odlaga in shranjuje za … morda hude čase, ali kar tako, ker so mu pri srcu in mu jih je težko vreči stran.

Čeprav se morda človek tega zaveda ali ne, še kar vstrajno nabira in kopiči šaro, s katero si popestri svoj brlog. Čez nekaj časa pride do nasičenega stanja, ko mu zmanjka odlagalne površine ali pa je delež te strašljivo premajhen.

V tem svojem brlogu postane že pravi glodalec, ki se po dveh letih življenja v prenasičenem okolju vpraša, kaj naj sedaj stori. Naj vzame škatlo in vanjo nameče … morda kar vse? Čemu je vse to sploh zbiral?

Ko bi si večkrat rekel ne.

Slikar besed

Že četrti dan opazuješ sence, ki jih na steno skozi delno zastrto okno meče bleda Luna. Ker razmišljaš, ne moreš zaspati in, ker ne moreš zaspati, razmišljaš.

Razmišljaš in odkrivaš tudi to, da ti je najljubša strešna kritina bobrovec v prvinski glineni barvi, saj je strešnikov polkrožen lok v najnižji točki ravno nad stičiščem dveh strešnikov spodnje vrste. In takšen vzorec se nadaljuje po celotni strehi.

Spomniš se okroglih in delno okrušenih betonskih bučk, nameščenih na stebričke ograje okoli dedkove stare hiše. Spomniš se, ko si prvič prišel bližje njih, in si opazil, da pravzaprav niso popolnoma okrogle temveč te njihova oblika spomni na nekaj že znanega. Res, imel si prav. Bučke so bile narejene s pomočjo pregorelih žarnic, v katere so nalili beton in jih zapičili na armaturo, ki so jo s tem namenom v času izdelovanja srebričkov pustili malo daljšo. Kasneje, ko se je beton strdil, pa so steklo bučke okoli razbili.

Sedaj se povsod, ko opaziš betonsko bučko, spomniš na žarnice.