Ponikalnica okusa

Obkrožen sem z mnogimi očarajočimi ter navdihujočimi ljudmi, in ker mnogi od teh ne morejo verjeti svojim očem, ko jem, sem se tudi sam začel spraševati, kako se mi kljub vsej tej hrani, ki jo zaužijem, ne uspe zrediti. Če bi razloge lahko zapisal v knjigo, bi bila ta zagotovo prodajna uspešnica, ampak mi niso poznani.

Dejansko se ne držim kakršnega koli pravila, kaj jesti, kdaj jesti, kako pogosto jesti, česa ne jesti in podobno. Prva zakonitost je ta, da jem, ko sem lačen. Jem tisto, kar je tisti čas na voljo, četudi je ob polnoči to kos kruha ali dva z maslom in medom.

Zajtrki so redki. Kosilo pa mora biti skoraj vedno tako obilno, da na toplo sončno vreme postanem skoraj dremav. Kruha na kosilu ne sme manjkati in, če ga ni, sem tako rekoč razočaran. Popoldne lahko pojem tudi tri kremšnite, eno za drugo. Ne glede na čas obožujem maslene rogljičke, na katere praznim žlice marelične marmelade. Zgrizem čokolade z lešniki, napolitanke, polnjene kekse in piškote (oblite) s čokolado ali brez.

V povprečju dnevno pojem za vsaj sto gramov sladkarij, to pomeni celo malo čokolado, morda celo dve ali štiristogramsko vrečko napolitank. Kam gre to?

Če bi pred sabo dobil tiste okrašene grižljaje vrhunskih kuharskih mojstrov, se bi počutil izigranega; in vsi tisti obroki narezanega sadja s kosmiči ali brez mi izgledajo kot obrok v koncentracijskem taborišču; skoraj brez energije. Hrana mora biti stvarna, polna energije in okusna.

Seveda imam tudi seznam prepovedanih jedi, na katerem pa je trenutno mleto meso, saj sumim, da mi povzroča prebavne motnje, in jedi, ki mi popačijo okus, na kateremu je bučno olje.

Drobtine poletja

Včasih zadošča zvok vode in vonj vetra.

Nagib najstva

Uspešnost oziroma bolje rečeno uporabnost človeka ima obliko hriba. Vsak začne v omejeni dolini in se želi povzpeti na ta hrib. Razlike med ljudmi so razlike v hitrosti in načinu izbire poti, ter v obliki hriba, ki mu ga predpisuje njegova osebnost. Položnejši hrib pomeni počasnejšo, a zagotovljeno rast, medtem je plezanje po strmejšem težje. Ker hrib seveda nima le enega vrhova, marsikdo obtiči na neki vmesni višini, pa tudi redko kdo doseže tistega najvišjega.

In vedno več sumov ter domnev obstaja o obliki mojega hriba ter mojem potovanju po njem. Glede na to, s čim vse sem se ukvarjal, se ukvarjam, kako delujem in kako me vidijo drugi, je moj hrib ravno tak kot vulkan, ki ima v svojem žrelu vrh višji od roba, in, ker mi nikoli ne uspe priti na to središče, se sprehajam po robu.

Čeprav je pot kroženja dolgočasna, me čudi, čemu dajem vtis svoje vztrajnosti. Morda zaradi obupa nad obupom? Odločitve so pretežno nespametne. Narejene odločitve se izkažejo za nepotrebne in prezrte izbire kot dobre.