Parada neprimernosti

Po moje je že vsak prišel do spoznanja, da se največ časa in napora potroši pri podrobnostih. Torej se v relativno kratkem času naredi največ, potem pa se z dodajanjem oziroma z namenjanjem časa naredi vedno manj in edino, a težko vprašanje je, kdaj odnehati. Vsestranskega odgovora ni, temveč se z vajo in poskušanjem dobi občutek, da se enkrat odneha prej, naslednjič pa kasneje.

Če bi bil vložen čas čokolada, potem nam lahko čokoladni velikonočen zajček da vedeti, kako malo čokolade je potrebno, da se naredi toliko, da ni nihče vidno razočaran, in ne poznam nikogar, ki bi se zaradi njegove votlosti pritoževal. Zagotovo se bi prej zgodilo, da se bi odvilo novega.

Če bi morali na papir narisati stol ali mizo, bi že v nekaj sekundah narisali tako dobro, da bi vsakkdo lahko prepoznal, kaj je na sliki, razen če bi se izredno potrudili in risbo skazili. Lahko bi risali še nadaljnih nekaj ur, ampak še vedno bi bil na sliki stol ali miza, morda v kakšnih barvah, ampak naloga je bila dovolj dobro opravljena že takoj na začetku.

Če bi vsako opravilo potrebovalo eno uro za svoje dokončanje in bi v prvih dvajsetih minutah uspeli narediti tri četrtine vsega, bi v eni uri bodisi dokončno opravili eno opravilo (bili sto odstotni) bodisi spravili tri opravila na tri četrtine (dvesto petindvajset odstotkov), torej bi v istem času lahko naredili enkrat več, sicer še ne končanih opravil, ampak v skupnem bi bilo ustvarjeno več.

Megleno morje

Prvi koraki so bili težki, naslednji še težji, a je bila želja po šestih minutah sopihanja še vedno tako izklesana, da je v glavi sameval en cilj: priti na vrh. Ni pomembno, kdaj bo Sonce zašlo, koliko bo lakote, če bom padel ali če bo dež. Hodilo se bo in povratka sredi poti ne bo, saj bi to pomenilo, da je bilo, tistih čeprav le morda sto ali sedemsto enajst korakov vzpenjanja, zaman.

Na začetku je bila pot zaradi mokrega listja precej spolzka, a je po eni uri le postala suha.

V senčnih legah so se kazali ostanki prejšnega dne, ko je po dolini deževalo.

Peta šestina prehojene poti prečka gozd nenevadnega izgleda.

Še stolp na vrhu in še dva razgleda zameglenih dolin, prvi iz vrha in drugi izpod gozda nenavadnega izgleda.

In vrh je bil po štirih letih znova osvojen!

Ponovna poslovitev

Zdi se mi, da je zadnji teden v oktobru tisti najbolj jeseni podoben čas, v katerem zaživijo barve. Med vsemi barvami, ki nadomestijo zeleno, mi je zaradi svoje živosti najljubša ravno rumeno barva, povečini sadnega drevja. (:

Pa tudi temperature zunaj tik pod Soncem so še vedno prijetne dokler se ta ne skrije ali pa kaj zastre. Zaradi tega Soncu očitam, da je hinavsko.